Poljedelska polja

Lepo vreme, pa tudi nekaj navdiha, je Echo s kopico papirovja v rokah, privedlo do poljskih površin, ki so bile sicer v neposredni bližini njenega doma. Pravzaprav je bil to eden izmed redkih prostorov, kjer se je počutila domače, popolnoma svobodna, neomejena, pa tudi sproščena in vesela. Srce ji je kar poskakovalo, ko je opazovala nebo in ptičke, ki so prosto jadrali, pa tudi šelestenje koruznih stebel, ki jih je veter s presunljibo močjo majal sem ter tja. Echo, svobodna umetnica, ni marala risanja v ateljeju, pa čeprav je imela takšnega kakršnega bi si želeli vsi, najraje je risala v naravi, potrebovala je mir, tišino in seveda nekaj talenta, ki ga je seveda premogla, v nasprotnem primeru ne bi bila tako uspešna umetnica. Usedla se je na enega izmed kamnov ter se vsaj nekoliko razbremenila, kot ponavadi je nekaj časa posvetila svojim mislim, jih umirila in se šele potem lotila risanja, slikanja, posnemanja narave v vsej njeni lepoti.
Ampak danes ji dejansko ni bilo do tega, prvič po dolgem času se je zgodilo to, da bi ji risanje postalo vsaj za trenutek v napoto. Skozi slikanje je izražala misli, čustva, nenadzorovane izbruhe, pa tudi še kaj več, ampak danes je potrebovala nekaj drugega. Lahko je stresla z glavo in se poskušala razbistriti, ampak ni bilo lahko. Njeni svetli dolgi lasje so se razprostrli po njenih golih ramenih, občutek je bil sicer naravnost prečudovit, ampak tresenje z glavo ni imelo presenetljivo dobrega učinka. Oči so ji švigale preko polij in le zakaj, ampak imela je občutek, da jo jekdo skrivaj opazuje?


(Caius)