Park ob mestu

Objeta v svežino večera, je lahkotno skorajda poplesavala po enem izmed parkov, ki so obkrožali atensko mesto. Skorajda se ni dotikala tal, v ušesih pa so ji odzvanjale besede njenih zaveznikov, bogov in seveda boginj, s katerimi se je razumela in priznati si je morala, da tudi sama ni vedela odgovora na to, kako, da je smrtniki že zdavnaj niso pogruntali. Vedela je, da bo njen čas na nebu danes kmalu prišel, tudi njeni, sedaj še človeško svetli lasje, so počasi začeli bledeti v čisto, bleščečo se belino. A Selena se ni zmenila za to. Svoj pogled je spustila na tla, počasi upočasnila svoje poplesavanje in ga spremenila v hiter korak, medtem pa opazovala kamnite fontane in z očmi iskala tisto svojo, pri kateri je skorajda vsak dan, ko seveda ni bila ob svoje slapu prepustila svoje telo nebu in zasvetila v temi noči. Rada je delila svojo luč z navadnimi smrtniki in za razliko od večine bogov je bila potrpežljiva, razumevajoča in nezamerljiva. Veliko slabih stvari je namreč odpustila ravno zaradi tega, ker je razumela, čemu je navaden smrtnik to naredil; njena najboljša lastnost pa je bila zagotovo poslušnost. Nikoli ni bila pretirano obsedena z govorom, raje je s svojimi plavimi očmi opazovala osebo pred sabo in poslušala njegove besede, ugotavljana njegovo mišlenje. S svojimi kratkimi, mačjimi koraki je počasi končno prišla do svoje kamnite fontane, nekoliko manj okrašane kot ostale, a vseeno dovolj odmaknjene, da do nje ni prišel vsakokdo. Z desno dlanjo je zajela nekaj kristalno čiste vode, nato pa sedla na rob in jo ponesla k svojemu obrazu, kjer se je bledo zasvetlikala, nato pa zopet ugasnila.
Ni še čas.. je sama pri sebi rekla, ko je opazovala kako sonce, njen brat, počasi iz minute v minuto bolj izginja iz njenega horizonta in ji prepušča mesto na nebu, vendar zaradi same nepazljivosti ni opazila, da je nekdo prišel v njeno bližino...

[Keira ^^]

Keira ni več zdržala doma in odpravila se je v halden večer. Odšla je iz mest, v enega izmed parkov. Ni hodila po potki, raje je zavila med drevje in poslušala šelestenje listov na vejah, tam pa tam pa se je zaslišal tudi oddaljen krik ptice. Keira je upočasnila korak, ko je prišla na manjšo jaso. Zazrla se je v nebo. Pogled je bil idiličen; opazila je lahko gore, za njimi pa je bilo zahajajoče sonce, ki je obarvalo nebo v rumeno oranžno in rdečo barvo. Na robu je lahko opazila osamljen oblak, ki je sam samcat bil na nebu, počasi se je premikal in Keira je zavzdihnila. Obrnila se je in odšla proti robu jase. Za trenutek je postala pri drevesu in se naslonila nanj. Potem se je sama pri sebi namuznila, ko je ugotovila, kaj počne. A ni si mogla kaj, rada je imela naravo. Odtrgala se je od drevesa in prisluhnila. Ko se je ozrla naokrog, je ugotovila, da tu še ni bila. V daljavi je zaslišala šumenje vode in odpravila se je bližje. Zagledala je več kamnitih fontan. Ob eni izmed njih je stalo svetlolaso dekle. Kiara bi skoraj lahko prisegla, da njeni lasje oddajajo nenavaden žar, a ni bila prepričana. Odšla je še bližje in se naslonila na fonatano. "Hej..." je previdno pozdravila dekle in ji naklonila negotov nasmešek, saj ni bila prepričana, kako bo odreagirala.