Reka

Vrstil se je še eden izmed vročih poletnih dni, ko smrtnik enostavno ni vedel kaj naj naredi sam s seboj in kam naj se odpravi, da se ne bo počutil kot premočena cunja.
Nearja je imela za današnji dan odlično idejo. Skupaj z dvemi služabniki se je odpravila k reki, da bi se ohladila. Služabnika sta tovorila suha oblačila, cunje (ala brisače) in hrano. Ko so prispeli do željene destinacije ju je odslovila, saj je hotela biti sama. Njeni uslužbenci pa so že vedeli, kdaj se morajo zopet prikazati. To ni bil njen prvi izlet k hladni rekli.
Pomočila je roko v vodo in ugotovila, da je ravno pravšnja za kopanje. Komaj je čakala, da skoči vanjo. Najprej se je znebila nakita nato pa še obleke ter gola zakorakala v vodo. Ta tolmun ni bil tako obljuden, zato jo niso skrbele radovedne oči Atencev. Pa tudi če bi jo kdo videl se nima čisto ničesar sramovati. Njena postava je božanska.
Naveličala se je plavanja po vodi in legla tako, da so ji bile noge v vodi, zgornja polovica telesa pa na bregu. Zaprla je oči in uživala v tišini. Njeno življenje je bilo popolno, ni imela nobenih skrbi. Edina stvar kateri se je posvečala je bila zabava. Le komu, razen bogov, je lepše kot njej?

[Eol ]

Eros je sedel na istem bregu kot Nearja, le nekaj deset metrov stran od nje. Bil je v podobi lepega mladega fanta, tako da bi ga celo kakšen izmed bogov zlahka zamenjal za smrtnika. Opazoval je tolmun in se igral s pramenom las, ki ga je navijal okoli enega prsta, medtem ko je opazoval vodo, ki se je prelivala v tolmun.

Rad je imel takšne odročne kraje. Čeprav je bila njegova naloga, da poskrbi in zaneti ljubezen ali sovraštvo med ljudmi je vseeno raje prihajal na manj obljudena območja. Dan je imel ponavadi razdeljen; zjutraj se je učil streljati z lokom, opoldan je nekaj pojedel in se odravil počivati, ob popoldnevih pa je opravljal svoje delo. Sicer ni bilo vedno čisto tako, ampak velikokrat pa se je zgodilo ravno tako in danes je bil takšen dan. Ponavadi je svoj prosti čas preživljal na Olimpu ali pa na kakšnih popolnoma odročnih krajih, kot je bil tale, kjer ni pričakoval nobenih ljudi. Ravno zato je bil toliko bolj presenečen, ko je tukaj opazil mlado Atenko... in to precej ljubko po vrhu!

Ravno se je odločal, če naj ostane ali ne, saj ponavadi ni maral, da so ga smrtniki videli, razen ko je vadil svoje streljanje z lokom. Odločil se je, da bo kljub vsemu ostal, saj mu je bilo na skali precej udobno in tako se je zleknil nazaj in zaprl oči, kljub temu, da je bila v njegovi bližini smrtnica.

Eol se je mirno odpravil iz svojega jutranjega treninga. Danes je bil skoraj prelen za jutranjo streljanje z lokom. Odločil se je za plavanje v neki sveti reki. Do tja je potreboval lep čas a tudi majhen sprehod kot smrtnik mu še zdaleč ni škodil. Prispel je do brega od kod se je razprostirala dolga ter vjugasta reka. Počepnil je pred robom ter z roko segel v vodo. Bila je odlična za plavanje. Odpel si je oklep iz trdega usnja ter razkazal svojo postavno telo kristalno čisti reki. Svoj oklep je položil ob rob reke ter nato še slekel hlače. V reko je skočil ves popolnoma gol a nekako je začutil da ni sam. Nekje daleč je zagledal še enega fanta njegovih let in še neko žensko ki je plavala le nekaj metrov vstran od njega. Z ljudmi je bil že tako v stiku da jo je že popolnoma ignoriral. Zagledal se je vnjeno božansko telo. Hitro je odvrnil pogled saj bi ga lahko že zdaj opazila. Za fanta se ni kaj preveč zmenil saj je bil še daleč vstran. Čudilo ga je da je bila reka ob zgodnjem jutru že okupirana. Čez nekaj časa si je sladko zaželel da bi pristopil do ženske ter se ji predstavil a ni hotel vdirati v njeno osebnost. Golota ga ni motila saj je bilo v vseh rekah prepovedano kopanje v kakršnih koli oblačilih. Še enkrat je pogledal v njeno smer nato pa odplaval nekoliko vstran od nje...

Eros je odprl oči, ko je zaslišal šumenje. Opazil je še enega mladaniča, ki je sedaj plaval v reki in to mu več ni bilo po godu. Predvsem zato, ker je upal, da bo tudi smrtnica kmalu odšla, v nasprotju z njegovim upanjem pa se je pojavil še en smrtnik. Že tako ali tako mu je bilo preveč nelagodno v navzočnosti drugih. Počasi se je pretegnil in poskušal dajati vtis, kot da je tukaj že dalj časa in se sedaj končno odpravlja. Nato je vstal, popravil svojo snežno belo tuniko (ki pa se je zaradi naslanjanja na skalo rahlo umazala) in skočil dol iz visokega kamna na pot, ki se je vila spodaj.

Še enkrat je pogledal proti dekletu, ki je bilo nedaleč stran, nato pa proti mladeniču v reki in se nato z vzdihom odpravil po poti. Očitno bo moral svoj mir poiskati nekje drugje.

Curek vode je na rečni breg naplavil starca, odetega v dolgo modrikasto ogrinjalo in oprtega na leseno palico. Njegova košata brada mu je segala skorajda do pasu in gosti sivkasti lasje so se mu vrtinčili do konca hrbta.
Razgledal se je po okolici in nedaleč stran ugledal dva smrtnika, ki na prvi pogled nista izgledala nič neobičajnega, pač zgolj smrtnika. A Pozejdonu sta pomenila več, saj ga je ena smrtnica vabila s svojo nebeško lepoto, medtem ko mu je smrtnik deloval skrivnostno in nenavadno. Bil je zelo dober plavalec in iz vode je opazoval smrtnico.
Pozejdon se je nasmehnil in počasi začenjal stopati v smeri dvojice, ter pri tem ves čas pazil, da bi ostal neviden. Vodni hlapi so ga ovijali v meglice in tako se je naposled vendarle približal smrtnici.
Njena lepota ga je presunila in ni si mogel kaj, da se ji ne bi še bolj približal.
"Nebeška lepota sodi na nebeški kraj. Dober kraj izbiraš za izkazovanje svojih čarov, zelo dober" je prijazno dejal Pozejdon in z nenavadnim izrazom zrl proti smrtnici. Izraz je predstavljal mešanico poželjivosti in zapeljivosti, a tudi prijaznosti obenem.
Ves čas je z kotičkom očesa spremljal tudi smrtnika v vodi, saj ni vedel, kdo je in kakšni so njegovi cilji. A to ga ni niti preveč zanimalo, saj je sam bil navsezadnje bog, ki je bil več od smrtnika, prav tako je imel več moči in sposobnosti.

Ob vročem poletnem dnevu se je Keira odpravila do reke. Bilo ji je vroče in zato ji je bilo všeč, ko ji je na poti hladen veter mršil dolge črne lase, ki so kot ponavadi prosto valovili po njenem hrbtu. Ta dan so oddajali še poseben lesk. Keira se je previdno približala reki. Kot navadna smrtnica je menila, da ne bi bilo dobro koga zmotiti pri kopeli. Previdno je pogledala izza dreves in si oddahnila, ko je zagledala nekaj ljudi. Starec, ženska oziroma punca mojih let in fant... je pomislila in skomignila z rameni. Tako hudo pa tudi ni. Vseeno je odšla mimo trojice in se odpravila na nasprotni breg, malo dlje od njih. Usedla se je ob reko in se z nogami lahno dotaknila vode, ki je bila prijetno mrzla. Na sebi je imela kratke hlače in majico brez rokavov, zato si je zavihala majico in nastavila svoj trebuh soncu. Ni je skrbelo za trojico, ki se je nahajala zgoraj, saj je bila njena postava skoraj popolna. Zaprla je oči in nagnila glavo nazaj. Nenadoma je zaslišala šum in obrnila je glavo. Za malenkost oddaljen od nje je sedel mlad fant. Keira bi mu prisodila nekaj čez dvajset let, ampak na svoja sklepanja se ponavadi ni preveč opirala. Previdno se je nasmehnila fantu in počakala na njegov odziv... Ob tem pa je previdno opazovala tudi ostale.

Nearjin mir je kmalu zmotilo več zvokov. Nekoga je slišala za seboj a se ni ozrla, saj ni hotela izpasti kot največja radovednica. Oči je odprla, ko je slišala pljusk v vodo. Samo z enim očesom je pogledala proti plavalcu, temu pa se je kmalu pridružilo še drugo oko. Mladeničev si pač nikoli ni ogledovala samo na pol. Ujela je njegov pogled a ker ga je tako kmalu odmaknil, ni vedela, če je ujel spodbuden nasmešek, ki mu ga je poslala. Očitno ne saj je odplaval stran od nje, ne pa bližje.
Škoda, Nearja je v moški družbi prav uživala. Mogoče se bo pa le opogumil. Še naprej je ležala v isti pozi a oči je imela na preži in diskretno spremljala premike mladeniča. Njen pogled je bil tako zavzeto usmerjen proti njemu, da sploh ni opazila prisotnosti koga drugega, dokler je ni nekdo ogovoril. Prestrašeno se je zdrznila, saj je glas prišel od nikoder in nenadoma. "Oh..." je zavdzhnila, ko si je opomogla od prvega šoka. "Počaščena sem." je odgovorila. Komplimenti so ji še kako ugajali. Bila je takšen tip človeka, vedela je, da je lepa a ko ji je kdo to tako lepo povedal kot sedaj, so njena krila zrasla in nečimernost dosegla višek.
Šele takrat, ko je podrobneje pogledala, kdo jo je sploh ogovoril, se ji je prek obraza raztegnil prešeren nasmešek. Sam Pozejdon. No, to pa je res omembe vredno. Njeno zadovoljstvo je doseglo absoluten vrhunec.

((Ta tvoj prihod mi ni biu čist jasen, sam se mi zdi, da si se razkril kot bog. Ali ne? Če nisem prav razumela mi napiši, da popravim ta zadnji del.))

"Tvoje oči so res posebne, saj imaš ostrejši vid od večine smrtnikov. Res je, pred teboj stoji Pozejdon. Zdaj me vidiš v moji človeški obliki, saj si božjo nadevam le tedaj, ko jo potrebujem. A bogovi lahko videze tudi spreminjamo po lastni želji" je prijazno dejal starec in tisti hip spremenil svojo podobo v postavnega mladeniča. Njegovi lasje niso bili več sivi, pač pa svetlo rjavi in brade ni bilo več. Starikava koža je bila mlada in Pozejdonova oblačila so se prav tako spremenila.
Stopil je do Nearje, se ji priklonil in se vsedel na travo zraven nje.
"Prav zavidam vsakemu, ki zre v tvoje prelepo obličje. Dovoli mi, da sem danes jaz tisti, ki te razvajam in izpolnjujem tvoje želje."
Pozejdon ji je pomežiknil in njegov mladi obraz je izžareval nebeško lepoto.
"Povej kaj si želiš in storjeno bo."
Že dolgo ni laskal nobeni smrtnici, a tega početja si je ponovno zaželel in zavedal se je, da to bogovom dobro uspeva.
Z zamahom roke je pričaral šop rdečih vrtnic, ter jih ponudil dekletu.

(Dobro si razumela, res sem se prikazal kot bog. )

Nearja je nekaj časa zrla v Pozejdona, ne da bi sploh kaj rekla. Preletevali so jo različni občutki in najprej jih je morala umiriti, ni hotela blekniti nekaj kar se ne bi spodobilo. Kakšna čast jo je doletela, še vedno ni mogla verjeti. In kaj pohval je prejela od njega... Dovolj je lepa, da zamika boga in to ne kateregakoli boga ampak samega Pozejdona. Ko se je spremenil v mladeniča je samo debelo pogledala. Neverjetno.
"Dovolim vam karkoli." je odvrnila Nearja. Bogu pa že ne bo ugovarjala. Od vedno si je želela, da bi bili tudi bogovi, tako kot smrtniki, navdušeni nad njo. Saj mogoče so bili. Tega ni mogla vedeti, saj se ji nihče do sedaj ni razkril tako kot Pozejdon. Njen pogled je bil usmerjen v mladega fanta, ki je stal pred njo in pozabila je na vso okolico.
"Lahko se mi pridružite." je rekla in se zapeljivo nasmehnila.
"Hvala lepa. Zelo sem počaščena, da ste prav vi pokazali zanimanje zame." se je zavhalila za vrtnice in jih odložila na breg. Vzela jih bo pozneje.
"Ojoj.. Nisem vam sploh povedala mojega imena. Tako ste me zmedli." je dejala. "Jaz sem Nearja."

"Le kako ne bi pokazal zanimanja za tako kraljico med ljudmi? Mnoge smrtnice ti verjetno zavidajo lepoto in to seveda upravičeno" je prijazno dejal mladenič in z nasmeškom na obrazu zrl v Nearjo.
"Nearja, prav lepo ime imaš. Lepo, kakor tele vrtnice."
Pozejdon je ošinil vrtnice, ki so ležale na travi in se zamislil. Kaj bi bilo najpametneje storiti? Pihanje na dušo ne škodi nikomur, še najmanj bogovom, a posledice niso zmeraj znane.
"Povej mi Nearja, se nisi že naveličala tega vsakdanjega življenja za mestnim obzidjem? Si nisi nikdar zaželela, da bi obiskala skrite kotičke tega sveta in videla kraje, kamor še niso stopile smrtnikove noge?
Takih krajev je veliko in prav ti nosijo čar in romantičnost, ki se v množici porazgubi. Tam se lahko razdivjaš po mili volji in počenjaš stvari, ki so tukaj omejene."
S svojo roko se je dotaknil dekletine, ki je počivala na travi ob rečnem bregu in jo pobožal.
Zapihal je rahel vetrič in vzalovil rečno gladino. Dekleta in mladega fanta, ki sta prej bila na tem kraju, Pozejdon ni več videl. Morda sta odšla.

Nearja se je zdelo, da se bo od vsega lepega kar stopila. Uživala je v komplimentih, ki jih je prejemala, zdelo se ji je kot, da lebdi med oblaki. Že dolgo ji ni nihče tako pihal na dušo.
"Kot da bi mi brali misli." je odgovorila. "Naveličana sem dolgočasnega življenja v Atenah. Noben dogodek me več ne preseneti, nič me več ne razveseli. Že dolgo je minilo, ko sem bila resnično srečna." je potarnala. "Seveda si želim nekam, kjer mi ne bo dolgčas. Kjer bom lahko neskočno uživala. A kam?" je vprašala. "Sicer me tukaj nič ne ovira, še vedno lahko počnem kar me je volja a kaj ko sem šla skozi vse. A ni to žalostno? Še vedno sem mlada a moje življenje je en sam dolgčas." je nadaljevala. "Danes ste vi naredili razliko, ko ste me počastili s tem obiskom. Tega res nisem pričakovala." je povedala.
Ko se je dotaknil njene roke, se je rahlo nasmehnila in z enim prstom nežno božala njegovo. "Se vi nikoli ne počutite tako? Se nikoli ne naveličate poigravanja s smrtniki?" je vprašala in upala, da ni to izpadlo preveč nesramno. Konec koncev nimaš vsak dan priložnosti za pogovor z bogom in takšne stvari so jo zanimale.
Bogovom nesmrtnosti ni zavidala. Biti smrtnik je njej pomenil privilegij. Čar življenja je čutila ravno v minljivosti, pa čeprav se je včasih počutila utesnjeno v času. Ni pa si mogla predstavljati, da bi njeno življenje trajalo večno. Le kaj bi počela, če že po 19 letih ne najde nobene stvari, ki bi ji krajšala popoldneve?

Keira in Eros sta počasi prišla do reke. V daljavi ni bilo opaziti nikogar in Keira se je lahno nasmehnila. Počasi je odšla do vode in se sezula ter previdno stopila vanjo. Ker je imela oblečeno krajše krilo, to ni bil problem. Zadovoljno se je nasmehnila, ko je opazila, da je voda topla. Obrnila se je proti Erosu in se mu nasmehnila ter odčofotala nazaj proti njemu. Stopila je na kopno. "Voda je odlična." je povedala Erosu in zamišljeno opazovala reko. Vedela je, da je na sredini precej globoka, zagotovo preveč, da bi lahko ona stala. A Keira je bila odlična plavalka in ni dvomila, da se ne bo utopila. Namuznila se je in slekla obleko, ki jo je imela oblečeno. Spodaj je imela oblečeno še "spodnjo" obleko, ki ji je segala nekaj nad koleni. Bila je zelene barve in Keira se je sama pri sebi nasmehnila. "Prideš?" je vprašala, vrgla obleko na tla poleg čevljev in stekla proti reki. Nekaj časa je previdno stopala po vodi, potem pa se je usedla. Zaprla je oči, ko je voda objela njeno telo. Previdno je zaplavala, potem pa se ustavila in se obrnila, da bi počakala Erosa. Njeni lasje so plavali poleg nje na vodni gladini in Keira se je nasmehnila in se ulegla na hrbet.

[ Eros? ]

"Prihajam!" je zaklical Eros in se nasmehnil. Njegova krila so počasi izginila in tako je bil spet takšen kot prej. Na sebi je imel oblečeno snežno belo tuniko, ki je zdaj zdrsela z njegovega telesa. Pod njo je bilo le še kratko pregrinjalo, ki je prekrivalo njegova ledja. Malo je pomislil, potem pa se je zarežal in spustil tudi ogrinjalo, tako da je padlo na tla.

Popolnoma gol se je Eros na glavo pognal v vodo in nekaj časa je plaval pod vodo, nato pa so se na gladini pokazali mehurčki in končno je splaval na gladino. Pomel si je oči in pogledal okoli in opazil, da je Keira čisto blizu. Zarežal se je in rekel: "Voda je super!"


[ Ja? ]

Keira se je zasmejala in se spravila v normalen položaj. Z Erosom sta bila na območju, kjer je bila reka kar globoka, zato je ves čas lahno brcala z nogami, da ne bi potonola. Njeni lasje so jo obkrožali kot črno pregrinjalo. Namuznila se je in še malo zaplavala. Prišla je skoraj do sredine reke. Za trenutek se je potopila in skočila nazaj ven. Njena obleka se ji je pri tem zapletla okrog rok in zato se je namrščila. Potem se je ozrla proti soncu, ki je močno pripekalo. Še enkrat se je potopila, tokrat zato, da si je lažje slekla obleko. Ko je priplavala na zrak, je zalučala obleko nekam na kopno. Malo je zaplavala in uživala ob dotiku vode. Obrnila se je, da bi preverila, kje je Eros. Še vedno je stal tam, kjer ga je pustila. Namuznila se je in z nekaj krepkimi zamahi odplavala do njega. "Velikokrat plavaš?" je vprašala in se mu zazrla v oči.

[ Sam da si tukaj. ]

((Oprosti, da me ni bilo, sem bil dokaj zaposlen s šolo!))

Eros se je prav tako zazrl v njene prelepe oči in ji odgovoril: "Včasih.. Veš, zelo je tečno in brezveze, če ni nikogar, s komer bi lahko šel plavati. Ali pa počel karkoli. Vedno sem bil bolj miren in sem se izogibal smrtnikom, kolikor se je dalo." je priznal. Potopil se je pod vodo in spet priplaval na gladino. Pravzaprav je imel zelo rad vodo in tudi rad se je kopal, ampak skoraj nikoli ni imel časa za to, ali pa ni bilo nikogar, s komer bi se lahko šel kopati.

Keira se je nasmehnila. Izogibal smrtnikom, kolikor se je dalo... Spraševala se je, zakaj je za njo naredil izjemo. Navsezadnje je bil tu, z njo.Zaplavala je okrog njega. "Ah. Zdaj imaš mene..." je rekla in se nasmehnila. "Greva tekmovati?" je vprašala in se namuznila. Za trenutek je nehala zamahovati z nogami, zato se je potopila. Na površje je priplavala bolj pri sredini reke, in s popolnoma širokim nasmeškom na obrazu.