Obala

Z zahodne plati je prihajal veliki val in skoznje so zrle Pozejdonove oči. Val se je čedalje bolj bližal nenaseljenim Korintskim obalam, ki so jih sestavljali zgolj otočki, morske čeri in posamezni peščeni zalivi.
Ker se zadnje dni ni dogajalo nič nenavadnega, se je Pozejdon precej dolgočasil in je večino dni prebil v svoji palači na dnu Egejskega morja, ali pa je skozi vodo zrl v smrtnike, ugotavljal njihove lastnosti in jih po potrebi tudi zapeljeval.
Mesec je obsijeval zaliv, ko je veliki val naposled treščil ob čeri in močan pok je zadonel po skalah.
Pozejdonove oči so se ozirale naokoli, a opazil ni nikogar, kar mu ni ugajalo.
Tako nezanimivo. Če bi le ugledal koga, bi mi takoj postalo bolj zanimivo je pomislil in ob tistem se je zgodilo. Nedaleč stran je ugledal dekle, čisto samo, ki se je približevalo obali.
"Kaj te je privedlo v mračni noči semkaj dekle" je dejal mogočen glas, čigar odmev se je razširil po bližnji okolici.
Glas je bil Pozejdonov in kljub mogočnosti je bil prijazen in umirjen. Pozejdonovega obličja pa ni bilo moč videti, saj je prihajal iz majhnih valov na površini morja.

Keira se je ponoči odpravila na obalo. Vzelo ji je kar nekaj časa, da je prehodila vso pot. Končno je zagledala obalo, ki jo je zavijala črnina, le mesec je osvetljeval morje. Poravnala si je dolge lase izza ušes in se počasi sprehodila ob obali. Prisluhnila je zvokom morja, ki so jo popolnoma očarali. Nekaj časa je le stala na čeri in opazovala valove, ki so butali ob čeri. Pogled je počasi preusmerila na luno, ki je svetila na nebu. Zasanjano se je usedla in se izgubila v mislih. Potem je nenadoma vstala in odšla naprej. Nenadoma se je po okolici razlegel močan glas in Keira je poskočila. Ozrla se je za lastnikom glasu. Ker ga ni opazila, se je ustavila. Najprej je bila zbegana, potem pa se je odločno vzravnala. "Prineslo me je marsikaj." je zaklicala in se lahno nasmehnila. Škoda, da je ta tujec tukaj. je obžalujoče pomislila, saj si je mislila privoščiti nočno kopel. Potem pa je le skomignila z rameni. Sicer pa... Novi znanci vedno pridejo prav. Ker je bila Keira zgovoren tip človeka, se je ozirala naokrog. "In kje se skrivaš, če mi je dovoljeno izvedeti?" je zaklicala in se zasmejala. Njen lahni smeh je odmeval naokrog in se odbijal od skal. Keira se je postavila na rob čeri, da bi imela boljši razgled, in čakala na tujčev odgovor.

Dekle je bilo zelo pogumno, saj se mogočnega glasu ni ustrašilo in zbežalo, pač pa je ostajalo in še več, pogumno vprašalo dalje. To je Pozejdonu zelo ugajalo, zato se je odločil, da se bo šel igro. Le redke smrtnice so namreč bile tako pogumne, kakor je delovala Keira.
"Vsepovsod okoli tebe, a moj največji del se skriva pod teboj" se je glasil Pozejdonov odgovor. Tedaj je ponovno prišek velik val, čigar senca je zakrila sam mesec in val se je naglo bližal dekletu, ter tik pred obalo obstal in z truščem padel skupaj.
"Pogumna si, kar me veseli, saj le pogumni dosežejo tisto, kar strahopetci nikoli ne.
Povej mi, kaj je tvoja največja želja? Vsak ima željo in prepričan sem, da jo imaš tudi ti. Če mi zaupaš svojo, se ti bom razkril in želja se ti bo izpolnila."
Pozejdonove oči so zrle iz morske globine naravnost proti dekletu, a tega ona seveda ni mogla videti. Tak pogovor ga je zmeraj spravljal v dobro voljo in zanimal ga je že dekletin odgovor.

Keira se je morala nasmehniti. Ko je zaslišala odgovor, se je zazrla v globine pod seboj. Oči so se ji že privadile na temo, ampak opazila ni ničesar. Usedla se je na rob in pustila, da so ji noge prosto zanihale v globino. Za trenutek se je zazrla v valove, ki so skoraj dosegli njene noge, in se namuznila.
"Moja največja želja?" je kar naenkrat zaklicala in se bledo nasmehnila. "Pravzaprav imam več želj, a skoraj prepričana sem, da si do vseh lahko najdem pot sama. Ne želim te izkoriščati... In želim se sama potruditi za to, kar si želim." je zaklicala v temo. Marsikdo bi rekel, da sem nora, ampak ali ni bolje, da si sam pridobiš tisto, kar si želiš, kot pa da izrečeš željo in ti svet leži pred nogami... je pomislila in se oodločno vzravnala. "Ampak kljub tej... Zavrnitvi?" je za trenutek zastala, potem pa nadaljevala, "bi te vseeno rada spoznala..." Udobneje se je namestila na skale in počakala na odgovor.

"Skrivnostna si, zelo skrivnostna. Marsikdaj je modro biti skrivnosten in hraniti stvari zgolj zase" je ponovno spregovoril mogočen glas, prihajajoč iz vseh smeri.
"Spoznala bi me rada? Le redki so taki, ki me resnično poznajo, pa še ti niso navadni ljudje. Če me resnično želiš spoznati, boš morala zame nekaj storiti in šele tedaj se bom prikazal tvojim očem. Odločitev je na tebi."
Mogočen val je ponovno udaril ob morske klife in morje se je zatem umirilo.
Zapihal je rahel veter, ki je od neznano kje pripihal starca, opirajočega na palico. Tiho je stal za Keiro in s svojimi modrimi očmi zrl vanjo.
"Vse sem slišal in kar je ta glas povedal, je bila resnica. Jaz ti lahko pomagam pri izpolnitvi njegove naloge, a vedi, da ne bo lahka" je dejal globok starčev glas.
Njegovo sivo ogrinjalo je v vetru plapolalo, dolga siva brada mu je segala skorajda do pasu. Izgledal je kakor duh iz preteklosti.

Keira je zamišljeno prisluhnila glasu, ki se je razlegal od vsepovsod. Nenadoma se je morje umirilo in Keira se je zazrla navzdol, v mirne valove, ki so nežno udarjali ob skale. Zdrznila se je, ko se je za njo pojavil starec. Hitro je vstala. Poslušala je starca, ki je izgledal moder. Odločila se je, da bo storila tisto. "Želim ustreči nenavadnemu glasu." Je priznala in se zazrla v njegove modre oči. "Torej mi boš pomagal pri izpolnitivi njegove naloge... Ampak zaupaj mi, kakšna sploh je ta naloga?" Je vprašala in se lahno nasmehnila. Bila je vesela, da je odšla na sprehod, da je dobila ta izziv. Keria je oboževala izzive in zmeraj se je kar najbolj potrudila, da bi jih uspešno rešila. Prestopila se je na mestu in začela premišljevati, kakšno nalogo ji bo starec oziroma glas naložil. Ampak imela je občutek, da ne bo tako lahka, kot bi morda lahko bila...

"Odločila si se modro. Sledi mojim korakom." Starec se je obrnil in opirajoč na palico krenil po klancu navzdol, dekle pa mu je sledilo. Kar nekaj časa sta hodila v veliki tišini, dokler se naposled starec ni ustavil in se obrnil proti Keiri.
"Nedaleč stran je ribiška vasica z zasidranimi ladjami. Vtihotapi se v vasico in prereži vrvi, ki zadržujejo ladje v pristanu. Paziti moraš, da te nihče ne opazi, saj te lahko vaščani zaprejo, ali celo ubijejo v svoji jezi.
Naj bo sreča in božja milost s teboj" je dejal starec in nenadoma izginil iz obzorja.
Dekle se je zdaj znašlo samo.

(Piši v temi - Naloga za Keiro)

Esteren je pozno popoldne pohajkovala po obali in si ogledovala valove. Tu nekje notri je bival Pozejdon, njen zaveznik. Njena satenasta črna obleka ji je bila kot ulita, z golim hrbtom. Črni mehki kodri so ji deloma zakrivali obraz saj je močno pihalo, vendar se ji je na živo rdečih ustnicah zibal izrazit nasmešek. Ustavila se je in poslušala bučanje valov ter eno nogo nežno pomočila v vodo. Bila je prijetno topla, vendar so bili valovi neznosni. Spraševala se je, kaj je razsrdilo Pozejdona. Mogoče pa lahko valove omili? Navsezadnje ima malo nadnaravne krvi. Zožila je oči in jih uperila v valove. Gladina se je začela počasi ravnati, vendar proti Pozejdonovi moči ni mogla nič. Od sebe je dala veliko, da je že bila rdeča v obraz in je raje odnehala. Nato pa je za sabo zaslišala korake. Sapo jemoč je pogledala proti neznanemu osebku. Zagledala je moškega svetlih las, ki se ji je zgleda bližal. Začela jo je grabiti panika. Je videl, kaj je počela? Zajecljala je: "Ž-Živj-jo." Ob tem je hipoma zrdela, vendar se je oločila, da ne bo buljila v tla, namesto tega pa se mu je nasmehnila. Saj ni imela razloga za strah. Zdel se ji je prijazen.

((Kurt ))

Kurt se je sprehajal po obali in opazoval sonce, ki je počasi izginjalo za obzorje. Nekje v daljavi je slišal peti (beri: vreščati) galebe, nekje bližje pa so se drli neki ljudje. Zrl je v valove, ki so butali ob skale in premetavali ptice, ki so jadrale na njih. Kar naenkrat so se malce umirili. Ozrl se je po mimoidočih ljudeh in takrat je njegovo pozornost pritegnilo neko dekle. Bila je oblečena v črno obleko, lasje pa so ji plapolali v vetru. Odločil se je, da bo stopil do nje. Ko ga je opazila in zajecljala, se mu je zdela prav prikupna. Nasmehnil se ji je nazaj. Stopil je bližje in se postavil zraven nje. Vdihnil je zrak in rekel: "Lepo, ne?" Obrnil se je k njej. "Si videla, ko so se valovi kar naenkrat umirili?" Zazrl se je v zdaj čisto mirne valove. "Aha, saj res. Moje ime je Kurt. Pa tebi?" Z zanimanjem jo je pogledal in si šel s prsti skozi lase.

"Ja... Zelo lepo." je izdihnila strah. Vedela je, da se ji ni treba bati, a rdečice, ki ji je zalila ves oraz, ni mogla spraviti stran. Ob naslednjem vprašanju je zajela sapo in se prav tako obrnila k njemu in pri tem je ugotovila, da je precej visok. "Amm... Ja, videla sem. Zelo čuden pojav, mar ne?" Živčno se je zasmejala.
Vesela nad spremembo teme se je nasmehnila. "Kurt, lepo ime. Esteren." se je predstavila in si lase dala za ušesa. Svoje oči, pri katerih je težko ugotoviti barvo je uperila v njegove. Pri tem se je široko nasmehnila.
"Kaj si po poklicu?" ga je vprašala in pogledala v valove. "Si se prišel kopat?" še vedno je prijazno zrla vanjj in se pri tem nasmihala.

((Res soori za kratek post, nimam domišljije dons))

"Esteren... Ljubko." Zagledal se je v rdeče sonce, ki je še zmeraj "tonilo". "Jaz sem vojak. Pa ti?" Obrnil se je k njej in si jo ogledal od nog do glave. "Predvidevam, da si..." Na ozko je priprl oči in rekel. "Slikarka ali pa pesnica. Nekaj od tega. Mislim, da..." Zavzdihnil je in se globoko zazrl vanjo. "Imam prav?" Zdaj se obrnil k morju in gledal ptice, ki so letale nad njim. Nekje v daljavi je tudi zagledal delfine, ki so skakali ven iz vode. "Kopat? Ne." Popraskal se je po vratu. "Rad se sprehajam po obali in opazujem okolico. Čeprav..." Nasmehnil se ji je. "bi se šel kopat, če se greš tudi ti." Nič več ni rekel, samo povlekel jo je za roko in jo, ko je bil bližje vodi, spustil. "Greš? Sam se ne grem!" ji je zaklical in že je stal v vodi. Z nasmehom na obrazu se je obrnil k njej in čakal, da se odzove.

Ob njegovem komentarju na njeno ime je zardela. "Hvala." je zamomljala, vseeno pa ji je na obrazu ždel prijazen nasmešek. Začudeno ga je pogledala. "Kako si uganil? Slikarka sem." je presenečeno pojasnila ter se mu nasmehnila. "Po čem sklepaš?" Opazovala je rdečkasto nebo in prelep zahod. Veter je počasi pojenjal, za njim pa tudi valovi. Voda je bila prijetno topla.
Ob njegovem 'povabilu' za v vodo je osupla obstala in še preden je odgovorila jo je potegnil za roko in jo čisto blizu vode spustil. Nekoliko je zamežikala s svojimi dolgimi, gostimi črnimi trepalnicami ter ga pogledala. Že je stal v vodi in prek njenih živo rdečih ust je šinil nasmešek. "Prav." je pristala. "Čakaj, se boš zmočil v obleki? Kako jo boš posušil?" je presenečeno vprašala. Zamišljeno je pogledala prek svoje obleke in tedaj se je spomnila. Ta lahna satenasta obleka je bila le pregrinjalo čez nekoliko krajše krilo. Roke je spodvila za hrbtom k zadrgi ter potegnila. Znabila se je satenastega pregrinjala, na sebi pa je imela lahko svilnato kratko oblekico, ki ji je segala do polovice stegen. Veselo je zabrodila v vodo do Kurta. Njeni dolgi skodrani lasje so se že močili v vodi. Zazrla se mu je v oči in se široko nasmehnila. Prijela ga je za rame in nekaj časa obstala v tem položaju, nato pa ga porinila v vodo. Začela se je smejati. Spet je bila srečna. Po dolgem času.

"Kako sem ugotovil? Pa ja no, dobro ugotavljam ljudi." Popraskal se je po zatilju. "Predvideval sem po obleki in izrazu na tvojem obrazu." Slekel si je majico in jo vrgel na obalo, nato pa se ji je nasmehnil. Že je hotel nekaj reči, ko je čofnil v vodo. Oprl se je na roke in si obrisal vodo z oči. "Boš že videla," je s prstom pokazal nanjo. Smejoč je stopil k njej, jo nekaj časa gledal, nato pa nepričakovano dvignil in odnesel v višjo vodo, kjer jo je spustil, da je čofnila. Samo smejal se ji je, ko je pogledala iz vode. "Ha ha, pa sem te." Nasmihal se ji je in jo pošprical. Dve osebi, natančneje fant in punca, sta se smejala, zahajajoče sonce pa ju je osvetljevalo s svojo rdečo barvo.

Smejala se je. "Oooo, bom videla kaj?" je narejeno začudeno vprašala in se smejala. "Heeej!" je užaljeno zapiskala, ko jo je dvignil. "Kako v imenu umetnosti si to upaaaaaaa..." Spustil jo je v vodo in kašljajoč se je spravila na gladino ter se začela smejati. Že je prejela špric vode, ki mu ga je nemudoma poslala nazaj. Stresla je s svojimi dolgimi lasmi, da je iz njih poškropila voda in pošpricala Kurta. Nato mu je stopila bližje. "Lepo, mar ne?" je vprašala ob rdečkastem sončnem zahodu. Obrnila se je k njemu prek ustnic pa ji je švignil namuznjen nasmešek. Od teh čudnih trenutkov se je počutila tako zadeto in svobodno. Pogled ji je švignil prek njegovih las in se ustavil na njih. Od vode so bili precej prilepljeni h glavi. "Poglej, kakšno pričesko imaš. Počakaj, ti jo popravim." Iztegnila je roko in prijela pramen njegovih las, se nekaj časa delala, kot, da jih umetniško popravlja, nato pa mu je kar naenkrat z enim potegom razmršila lase, da so mu stali v vse strani. Začela se je smejati, nato pa hitro stekla stran od njega. "Kar poskusi me ujetiii!!!" Ni se prav preveč dobro premikala v vodi, zato jo bo seveda z lahkoto ujel.

"Aha," je izdavil in se spet zazrl v sončni zahod. Nasmehnil se je, ko mu je popravljala lase in gledal v njen obraz. Ko je najmanj pričakoval, mu jih je razmršila in že je tekla stran. Nekaj časa je kot vkopan stal na mestu in zrl vanjo, nato pa se je zavedel in smehajoč se, tekel za njo. Ko je pritekel do nje, je iztegnil roke in jih ovil okoli nje, da so se srečale na njenem trebuhu. Dvignil jo je in se obrnil za 180 stopinj ter jo spustil. Malce se je nagnil naprej in ji zašepetal na uho. "Imam te." Naredil je polkrog okoli nje in se zazrl v njen obraz. Desno roko je položil na njeno ramo, nekaj časa tako stal, nato pa tiho rekel: "Zdaj me pa ti ujemi." Zabredel je v višjo vodo in zaplaval. Malce je še pogledoval nazaj, nato pa je izginil pod gladino in plaval. Pod vodo je priplaval do Esteren in jo prijel za noge, nato pa se je dvignil ven iz nje. "Bu!" je še rekel in jo potegnil za sabo.

Kar naenkrat se ni mogla več premakniti in začutila je, kako so se njegove roke ovile okoli njenega trebuha in dvig. Zahihitala se je. Nato je spet začutila, da jo je spustil. Ko ji je zašepetal v uho, se je nasmehnila, ker jo je njegova sapa požgečkala po ušesu. Vrnila mu je pogled, ne da bi pomežiknila. Rahlo je zardela od tišine, ki ni bila mučna temveč prijetna. Njegova roka je še vedno počivala na njeni rami in to ji je bilo pravzaprav všeč. Bilo je nekaj novega.
Napol zagledana se je za hip zbegala ob njegovem govoru, vendar se je v trenutku zbrala. Zaplavala je za njim, vendar se je Kurt potopil. Gledala je za njim, ko je kar naenkrat začutila roke na svojih nogah. Hip za tem pa se je iz vode dvignil Kurt. Osuplo in presenečeno je zajemala sapo. Potegnil jo je za sabo, Esteren pa se je smejala. Imela je občutek, da se to dogaja le v sanjah. Po mesečni resnosti se je spet smejala in to s človekom, ki ga je poznala le eno uro. Ustavila ga je v nekoliko plitvejši vodi, ki jima je segala nekoliko do hrbta, Kurtu malo nižje. "Samo nekaj hočem vedeti. Mogoče sanjam?" ga je vprašala, ker preprosto ni mogla verjeti, da je spet srečna. "Upam, da ne." je na glas odgovorila ter samodejno nežno objela Kurta...

Malo sta zaplavala in Kurt jo je smejoče opazoval. Zdelo se mu je, da je bila popolnoma srečna in da je bila prava stvar, da se ji je približal. Ko sta se ustavila, je Kurt v roko prijel pramen njenih las in ga malce podržal, nato pa spustil. "Sanjaš? Samo malo, da preverim..." Za en korak je stopil nazaj in se zavrtel okoli svoje osi, nato pa se je ogledal od nog do glave. Dvignil je pogled, da se je ustavil na Esteren. "Še sem tu. Torej, ne... Ne sanjaš." Nasmehnil se ji je, ko ga je objela. Sprva je bil presenečen, nato pa se je nasmehnil in jo pogladil po laseh ter tudi svoje roke ovil okoli nje. Nekaj časa sta obstala v takem položaju, potem pa se je malce razmaknil in jo poljubil na čelo. S prsti je zdrsel prek njenega lica in se ji nasmehnil. "Pridi," je rekel potiho. Namignil ji je z glavo in stegnil desno roko, v kateri je naslednji trenutek že držal njeno. Narahlo jo je povlekel, da je stopila z njim. Ko sta hodila v vodi, je pogledoval k njej, nato pa po dolgi tišini rekel: "Torej, Esteren, povej mi kaj o sebi. Da se ne bom slučajno družil s kakšno psihopatko." Nasmehnil se je in ustavil ter obrnil proti njej. Malce se je nagnil, da se je njegov obraz ustavil malo pred njenim in rekel: "No, ne zgledaš mi ravno tako. Ampak, včasih videz vara." Odmaknil se je in ji pomežiknil.

Začutila je, da ji je pravtako vrnil objem in nasmehnila se je. Ob poljubu na čelo je zardela. Ubogljivo je stopila za njim. Z roko v roki sta se sprehajala v vodi. Vsakič, ko je pogledal k njej se mu je nasmehnila. Ob naslednjih besedah, se je morala zasmejati. "Psihopatko? Meniš, da sem psihopatka? Hmmm... Torej, živim sama. V lepi hiši ob morju. Lahko te po večernemu kopanju peljem k meni. Sem dokaj znana slikarka, umetnica. V mladih letih sem se učila mečevanja in...", prhnila je v smeh, "sramežljiva sem. Pravzaprav imam kar lepo življenje odkar sem slikarka, ampak... včasih ga nisem imela. Moja starša sta sovražila umetnost. Odselila sem se." je skomignila z rameni. "Ampak nisem psihopatka." mu je požugala s palcem. "In? Kaj pa veš povedati o sebi?? Da ne bom mislila, da se družim s kakšnim razvpitim, krvi lačnim bojevnikom." se je zarežala in se mu približala. Ni se mogla zadržati in z rokami je nežno podrsala po njegovemu licu. "Kar pa nisi, kajne?" Nežno se je nasmehnila...

"Ti sramežljiva?" Zasmejal se je. "Ja, najprej si, nato pa šavsneš. Psihopatka." Nagajivo se ji je nasmehnil. Zazrl se je vanjo, ko je z roko podrsala po njegovem licu. Preden bi lahko odmaknila roko, jo je prijel in poljubil nanjo. "Psihopatka." Nasmehnil se je in spustil njeno roko. Popraskal se je po zatilju. "Torej, jaz pa ne spim, ponoči hodim naokoli in pobijam ljudi ter se naselim v njihova telesa. To telo, ki ga imam trenutno, je od nekega mimoidočega, ki pač ni vedel, da sem zloben demon." Zlobno se je zasmejal. "Saj veš, da se hecam, kajne?" To je rekel tako, da se je z obrazom na centimeter približal njenemu. Odmaknil se je. "Bom raje povedal tisto, kar je res. Da mi ne boš zbežala." Nasmehnil se je. "Torej, imam brata Draca, vendar ne živim z družino. Sam živim. Sem bolj nočna ptica. Torej, pozno hodim spat in malo spim. Ampak, sem navajen." Nasmehnil se ji je. "Star sem 23 let, rad imam živali in tudi jaz sem se zgodaj odselil od staršev. Nisem prenesel pritiska." Zamahnil je z roko. "Tvoji starši sovražijo umetnost? Psihopati. Ej, zdaj vem od kod si dobila to ču-do-vi-to posebnost." Nasmehnil se je. "Da bi šla potem k tebi? Prav. Razen, če imaš zbirko nožev, ki jih preizkušaš na obiskovalcih." Nasmehnil se je. Z roko je poiskal njeno in jo stisnil. "Saj vem, da nimaš. Če pa imaš, bi bil počaščen, da bi me ubila ravno ti." Nasmehnil se je in dvignil njeno roko ter jo podržal pred sabo. Z drugo roko je drsel prek njene, nato pa jo je položil nanjo, da je bila ujeta med njegove dlani. Nagnil se je in ji zašepetal na uho: "Rad imam psihopatke." Kotički njegovih ust so se raztegnili v nasmešek. Malce se je odmaknil, da je bil z obrazom za čisto malo odmaknjen od njenega in tako zrl vanjo...

"Ja, taka pač sem. Človek mora biti malo sramežljiv, če ne, ima lahko resne težave." je rekla in mu pomežiknila. "Ti si psihopat." je smeje izjavila ter ga z roko nežno krcnila po nosu. Ob njegovem pripovedništvu, da se je naselil v tuje telo, se je zasmejala. "Torej si nekaj takega kot duh, ki se naseli v druge ljudi. Nadvse zanimivo." Pokimala je. "Star si 23 let? Jaz sem bila pred mesecom 20." Nasmehnila se je. "Ja, moja starša sta super psihopata." Ob njegovem stavku, češ, da je podedovala to posebnost je naredila jezen obraz, čeprav v resnici sploh ni bila. "Hvala za kompliment." je nekoliko užaljeno pripomnila, a še vedno z nasmeškom na obrazu. "Če imam zbirko nožev? Kdo pa je rekel, da je ta zadeva izpuščena?" se je zamišljeno vprašala ter pogledala v njegove oči. Čutila je njegovo roko na svoji, kar je pravzaprav začela prav oboževati. "Počaščen bi bil? Kako lepo. Morda pa ti bom izpolnila to željo." Namuznila se je. Svojo dlan, ki je bila ujeta med njegove dlani ni mogla premakniti ne naprej, ne nazaj. Pa saj si je pravzaprav sploh ni želela premakniti. "Rad jih imaš? Psihopatke? Potem si pripravljen umreti?" ga je tiho vprašala in se nasmehnila. "Saj te ne bi mogla ubiti... Sem se preveč navezala nate. Razen, če bi me rad ubil ti?" Nato je tiho postala ter se čez nekaj časa zganila naprej in Kurtu pritisnila na usta precej nežen poljub. Za milimeter se je odmaknila in se zazrla v njegove oči, ki so bile najlepše, kar jih je videla...

Ko ga je poljubila, je bil malce presenečen, nato pa se je hitro odmaknil in rekel: "Oprosti, ampak sem gej." Nekaj časa je s prekrižanimi rokami stal stran od nje in gledal v drugo stran, nato pa se je obrnil k njej in se začel smejati. "Si mi res verjela?" Stopil ji je bližje in ji z roko privzdignil brado. Pogledal jo je v oči, nato pa na hitro poljubil. Z obrazom je bil za centimeter odmaknjen od njenega kot, da bi jo pozival naj ga poljubi. Nekaj časa jo je gledal v oči, potem pa jo je še enkrat poljubil, tokrat je poljub trajal dlje. Z rokami jo je prijel za glavo in jo malce nagnil ter poljubil na vrat. Potem se je razmaknil in se ji nasmihal. Pobožal jo je po licu in jo dvignil v naročje ter še enkrat na hitro poljubil. Nasmehnil se je in jo odnesel ven iz vode, kjer jo je položil na nekakšen manjši zid. Prijel jo je za roko in jo močno stisnil ter se zazrl v njene oči.

Odmaknil se je od nje in nekoliko začudeno ga je pogledala. "Gej si? Prej mi nisi dajal takega vtisa." Nekoliko je dvignila obrvi. Začel se je smejati in hitro je dojela, da jo je pravzaprav potegnil za nos. "Zlobnež!" se je ujezila z namuznjenim nasmeškom. "Ja, sem ti verjela." je zapihala. "Pa kaj potem? Saj si sam rekel, da sem psihopatka."
Prejela je hiter poljub in morala se je zarežati. Vrnila mu ga je ter se spet odmaknila. Pustila mu je, da jo je odnesel na kopno. Položil jo je na zid. Z nasmeškom ga je pogledala. Z rokama je nežno prijela njegovi lici ter s palcem nežno podrgnila po njih. Poljubila ga je, roke pa ovila okrog njegovih ramen. Po poljubu se je ozrla po obzorju in tedaj se je šele zavedala, da je skoraj noč. "Tukaj ne moreva več ostati, ker ne bova v temi nikamor prišla. Najbolje bo, da jo pobriševa k meni domov." je obvestila Kurta ter ga nežno poljubila na ramo.

Kurt se je nasmehnil in tudi sam zazrl v obzorje, ki ga ni bilo skoraj nič več. Obrnil se je k Esteren in se ji nasmehnil. S kazalcem jo je pobožal po nosu in jo z desno roko objel okoli ramen ter potegnil k sebi, da se je naslonila nanj. Poljubil jo je na lase in zrl v njune roke, ki so se trdno držale. "Greva?" ji je zašepetal na uho in se vstal ter pomagal vstati tudi njej. Objel jo je okoli ramen in jo poljubil na čelo. Še zadnjič, preden sta zapustila obalo, se je ozrl k morju in obzorju, ki je bilo še komaj vidno. "Hvala." je rekel proti valovom, nato pa se obrnil naprej in se zazrl v Esteren, ki mu je naslonjena na njega, hodila ob strani.

[Lahk ti začneš pri svoji hiši? ]