Rennin dom

Keira se je sredi dneva podala na sprehod po Atenah. Hodila je počasi, nikamor se ji ni mudilo. Bila je vesela, da je vročina rahlo popustila in da je pihal rahel veter, ki ji je kodral lase, ki so ji kot vedno razpuščeno padali po hrbtu. Ta dan je bila oblečena v preprosto krilo in majico brez rokavov. Razmišljala je o dogodkih preteklih dni in ob tem izpod čela opazovala mimoidoče. Nihče je ni posebej pritegnil, takrat pa je v daljavi zagledala rdečalasko, ki se ji je zdela precej znana. Dvignila je glavo in jo opazovala. Tudi način hoje je poznala. Poznam jo! jo je prešinilo in s hitrim korakom je stopila za rdečelasko. Ta jo je pripeljala do naselja. Dekle je zavilo pred manjšo, svetlo oranžno hišo. Keira je za trenutek postala, potem pa se napotila do vrat. Potrkala je in počakala, da bi ji kdo odprl...

>Renn?<

Renn je slišala trkanje na vratih njene hiše. Ravno je prišla domov. Prej je bila pri svojih starših. Počasi je vsala in prehodila tistih nekaj metrov do vrat. Ko je odprla vrata se je zelo razveselila saj je pred vrati stala njena prijateljica in polsestrična Keira. Na široko se ji je nasmehnila in jo povabila notri. Keiri je dejala, da se vsede na stol sama pa pripravila pijačo. Vmes je še vpršala: "Kaj pa te je prineslo sem? Ravno sem se sprševala kaj počneš". K mizi je prišla z dvema kozarcema. Najprej je enega podala Keiri nato pa se sama vsedla in popila požirek. "In kako drugače" je dejala "si zaročena? Zadnje čase bolj malo slišim o tebi. Koliko časa se že nisva videli? Povej ali je Atenam kdo kaj zameril. Res grem zelo malo okoli in sem trenutno čisto izgubljena" je dejala in se zasmejala.

Keira se je nasmehnila, ko je ugotovila, da je neznanka res bila Renn. "Pravzaprav se bo tole malo čudno slišalo..." je rekla in se namuznila, medtem ko jo je Renn povabila v hišo. "Sprehajala sem se in zagledala tvojo postavo, pa sem ti sledila." Namuznila se je in vzela pijačo, ki jo je prinesla Renn. "Jaz? Večino časa... No, v bistvu počnem mnogo stvari. Zdaj sem filozofinja in umetnica." je povedala in se zadovoljno nasmehnila. Renn je najbrž vedela, da si je želela to že od nekdaj postati. "Drugače pa... Gre." Nenadoma je izbruhnila v smeh. "Zaročena? Niti ne. Pravzaprav sploh ne. Kaj pa ti?" je vprašala in se radovedno zazrla v prijateljico. Slišala je marsikaj o njej, ampak želela je resnico izvedeti od nje. Rahlo se ji je nasmehnila.

"Očitno me poznaš bolje, kot jaz tebe" je dejala Renn z nasmehom "ali pa vsaj moj videz". Zopet je naredila požirek in dejala:"Ne sliši se čudno. To je le srečno naključje". Veselo je poslušala Keirino razlago nato pa veselo dejala: "Filozofinja in umetnica praviš? Ali ni bila to tvoja želja, da bi postala filozofinja in umetnica? Kaj pa sploh delaš? Na kakroli že je meni ni všeč. Za mojo željo najbrž že veš. Rada bi več vznemirljivega." je dejala in se nasmehnila. Ko je Keira izbruhnila v smeh si Renn kar ni mogla pomagati, da se nebi zasmejala še ona. "Jaz, če sem zaročena? Odkar se je zgodilo tisto pred dvema letoma starša niti ne pomislila da me zaročita. Saj veš. Takrat, ko sem pobegnila od doma zaradi tega, ker sta me zaročila. Meni pa ni nihče všeč. Bom pač š malo počakala" je dejala in se zasmejala.

Keira je prikimala. "O, ja. To je še zmeraj največji problem nas, deklet... Dogovorjene poroke." Namrdnila se je in se nasmehnila. "Ampak mislim, da jaz s tem ne bom imela problemov." Ostanek besed je obvisel v zraku. Kar je Keira poskušala reči... Odkar je njena mama umrla, je oče razdelil dediščino in jim dal rok, da se preselijo. Kamorkoli. In zdaj se niso več pogostokrat videvali. Nasmehnila se je in naredila požirek pijače. "Tista stvar pred dvema letoma pa je bila... Super." Keira se je morala zasmejati. Spomnila se je, kako sta zgrožena Rennina starša prišla do nje, in potem panike, ko je ni bilo od nikoder. Sama je ves čas domnevala, da se Renn ne bo sprijaznila z idejo dogovrjene poroke, zato se ni preveč obremenjevala. Na obraz se ji je spet prikradel rahel nasmeh.

"Sovražim dogovorjene zaroke. To je najbolj grozna stvar na svetu. Kakose lahko nekatera dekleta sprijaznijo s tem" je dejala in se namrščila. "Niti ti niti jaz ne bova imeli težav torej. Vsaj to je dobro". Naredila je požirek in se nasmehnila. Najbrž jo je prizadela smrt njene matere in tega da je njen oče njo in njenih šest bratov in sester dobesedno napodil iz hiše si je mislila. "Hvala" je dejala Renn in se nasmehnila Keirini pohvali "Če ti povem po pravici sem se ves čas skrivala blizu hiše tako, da sem lahko vmes ukradla hrano" je dejala in bruhnila v smeh. "Kako pa se drži tvoj oče?" je dejala z resnim izrazom "se že kaj več vidite?".

Keira se je blago nasmehnila. "Niti ne." Je rekla in odkimala. Popila je še zadnji požirek pijače in se nasmehnila Renn. "In kaj počneš ti?" Je vprašala in pomislila. Ni se mogla spomniti, kaj je Renn po poklicu. Potem se je razgledala po prostoru. "Je to tvoja hiša?" Se je pozanimala in se radovedno ozirala naokrog. "Živiš sama?" je nadaljevala in se nasmehnila. Igrala se je s svojo zapestnico in pustila Renn čas za odgovor.