Keirina naloga

Keira je enkrat globoko zajela sapo, ko ji je starec pojasnil njeno nalogo, potem pa je ostala sama. Nekaj časa je stala pri miru in opazovala ribiško vasico. Bila je srečna, da je oblečena v temna oblačila, saj bi jo drugače kdo zlahka opazil. Premaknila se je za nekaj korakov naprej, pri tem ni povzročala preveč šumov. Upam, da me ne bodo zasačili... To je tako kot v otroštvu, ko smo se igrali z brati... Nasmehnila se je, ko se je spomnila, kako dobra je bila takrat. Sama pri sebi je ugibala, če je tako dobra tudi zdaj. To bo pokazal čas. Je odločno zaključila in se ustavila. Ozrla se je po hišah; le v redkokateri je še gorela luč. Ampak Keira je vedela, da morajo imeti stražarje, saj bi drugače lahko vsak... No ja, drugače bi lahko vsak naredil tisto, kar je bilo dano storiti njej. Kot mačka je tiho stopala naprej in kmalu dosegla zunanji rob hiš. V nobeni ni bilo luči, ampak Keira je iz previdnosti hodila pod okni in ni povzročala šumov. Zagledala je pot, ki je vodila naravnost do obale. Nekaj delov poti je bilo osvetljenih in Keira je sklepala, da tam ljudje še ne spijo. Potihem je odšla dalje. Nenadoma je zaslišala glasove. "Torej, jutri je velik dan." "Da, naši fantje se bodo prvič odpravili na lov... Temu je sledil surov smeh in Keira je jezno stisnila dlani. Kako se lahko veselijo tega, da bodo mladi fantje odšli pobijat nedolžna bitja? In zakaj? Da se bi dokazali? Ogorčeno je stisnila pesti in se približala oknu, ampak ne dovolj, da bi jo kdorkoli lahko videl, tudi če bi pogledal ven. Pozorno je prisluhnila in zaslišala je zvoke treh moških. Sklepala je, da pijejo pivo ali vino. Zazdelo se ji je, da je zaslišala besedo odhod, zato je še bolj pozorno prisluhnila. "Ja, fanta, najbolje, da se odpravita spat. Jutri morata biti spočita, da bosta usmerjala mladeniče!" Keira je prisluhnila. Iz previdnosti se je ves čas razgledovala, in če bi se kdo približal, bi se skrila v enega izmed neštetih skrivališč. "Jaz pa bom odšel na obhod." Zaslišala je smeh drugega moškega. "Obhod? Theor, zmeraj tako praviš, potem pa greš na pomol, kjer si privoščiš požirek našega najboljšega vina..." Tokrat so se zasmejali vsi trije moški in Keira je zadovoljno prikimala. Torej, tale Theor, je po vsem sodeč najstarejši... Nekakšen vodja. Ostala dva gresta spat, in z njima ne bo problemov. Zdaj moram samo poiskati pomol... Premislila je in se spomnila vasi, ko ji jo je pokazal starec. Spomin je ni varal, mesto je imelo samo en dolg pomol. Theor je namenjen tja. Morala ga bom... Onesposobiti. Luč v sobi se je nenadoma ugasnila in zvoki moških so se oddaljili. Nenadoma se je na drugi strani hiše zaslišal zvok vrat, ki jih je nekdo zaloputnil, potem pa hitro oddaljujoče korake, ki so kmalu izginili v daljavi. Keira se je oprezno podala naprej po temni ulici. S prisluškovanjem je pridobila čas in medtem so se vsi prebivalci vasice odpravili v postelje. Vsi, razen Theorja. Se je opomnila. Nenadoma je na bližnji okenski polici zagledala palici v dolžini njene roke, in prav takšni debelini. Najverjetneje je služila kakšni kuharici za kuhalnico. Keira je skomignila z rameni in si jo "izposodila". Zdaj imam orožje, s katerim bom onesposobila Theorja... Potem pa bom hitro prerezala vrvi. Saj so vse privezane na pomol. Je zaključila in se tiho in urno kot mačka pomikala dalje. Nenadoma je prišla ob rob ulice in zaslišala je valovanje morja. Ozrla se je okrog sebe in se podala na desno, proti pomolu. Hodila je za gosto mejo dreves, ki so jih posejali prebivalci, in ni bilo nikakršne možnosti, da bi jo kdo opazil. Ne kdo od prebivalcev, ki so že spali, in niti ne Theor, saj je njegovo postavo videla kot majhno piko na pomolu. Sklepala je, da si pripravlja stol. Urno je stekla dalje.

Gost mrak je obdajal pomol, mesečina je bila skrita za oblaki in edine luči so oddajale posamezne zvezde, visoko na severnem nebu. Keira je previdno tekla in že pritekla do pomola, a tedaj se je zgodilo nekaj, česar ni pričakovala. Na pomolu je ležal velik pes, ki je dvignil glavo in se zazrl naravnost proti Keiri. Prej je izgledalo, kakor da bi spal, a v resnici še zdaleč ni spal.
Počasi je vstal in začel stopati v smeri Keire. Zaradi gostega mraka je sicer še ni videl, a izredno dober vonj mu je pomagal še bolje kot vid.
Sedaj, ko je stal na vseh štirih nogah je bil prav ogromen, videlo pa se je že tudi, da mora biti star.
Vedno hitreje se je približeval Keiri, a od sebe še ni spustil nobenega zvoka, razen tihega renčanja, ki se je komajda slišalo. Vprašanje časa je bilo, kdaj bo zalajal in prebudil vaščane, ali napadel Keiro. Vse je bilo zdaj odvisno od njene odločitve, ki je morala biti čim boljša.
Theor je daleč proč postavil svoj stol, se udobno zleknil nanj in začenjal srkati vino, kar je bilo v njegovem običaju. Niti sanjalu se mu ni, kaj se dogaja na južni strani pomola.

Keira je počasi in oprezno obstala. Vedela je, da bo morala hitro ukrepati. Mrzlično je začela premišljevati. Spomnila se je svojega psa, Etolna, ki je umrl že pred nekaj leti. Edina stvar, ki ji je padla na misli, je bil strah. Nenadoma se je spomnila. Če te je strah, pes to zavoha in te napade. Če imaš roke v žepu, te ne bo napadel. Spomnila se je svojega dedka, ki mu noben pes ni storil žalega. Dedek ga je le pobožal in je bilo... Potem se je spomnila, kaj ji je pravila mama. Ona se še tako groznih psov ni bala. Samo ne boj se ga, ljubica. Keira je v glavi slišala mamin glas in odločila se je, da bo upoštevala njen nasvet. Popolnoma se je otresla strahu in negotovosti in obstala na mestu. Vsi Bogovi, pomagajte mi. Je v mislih zaklicala in odgnala strah od sebe.
Spredvidela je, da je le navaden pes. Na nek način se ji je celo zasmilil, saj so ga prav gotovo veliko pretepali. Pes je tiho renčal in bil je že zelo blizu nje. Spredvidela je, da se njen načrt najverjetneje ne bo ravno najbolje obnesel. Potegnila je roko iz žepa, počasi in neopazno. Najbolj občutljiva točka psa? Vrat. Je dejala v mislih. Pes je bil tik pred njo. Keira je počasi dvignila roko, v kateri je držala palico. Pes je radovedno opazoval palico. Pravzaprav bolj zlobno. Se je popravila Keira. Samo enkrat je zamahnila. Zaslišal se je švist palice in pes se je brez zvoka sesedel. Keira se je ozrla v nebo, potem pa še na pomol. Upala je, da Theor ni nič opazil. Bogovi, odpustite mi to dejanje. A pes si bo opomogel. Je v mislih rekla in prijela psa. Previdno ga je dvignila in ga odnesla v grmovje. Za vsak slučaj mu je zavezala gobec, da bi v primeru, če bi se zbudil,ne bi imel možnosti lajati. Še zadnjoč je obstala. Pravzaprav je kar lep pes. Imela bi ga... Je pomislila in se obrnila stran. Opomogel si bo. Če ne drugače, pa z mojo pomočjo. Se je odločila in odšla naprej proti pomolu.

Po uspešni zaključeni pustolovščini s psom, je Keira nadaljevala svojo pot. Nazadnje je vendarle prispela na leseni pomol in se razgledala vzdolž njega. Videla je, da je z močnimi vrvmi na pomol privezanih pet ladij, ki so bile namenjene jutrišnjemu lovu.
Tiho in oprezno je krenila naprej in s svojim nožem zarezala prvo vrv, ter jo uspešno prerezala. Nadaljevala je svoje početje in tako uspešno prerezala še dve vrvi, ki sta zadrževali ladji pri obali.
Pri četrti, predzadnji vrvi, pa so se stvari poslabšale. Zaradi gostega mraka, Keira ni najbolje videla in se je po pomoti vrezala, ter pri tem izpustila nož, ki je padel naravnost v morje.
Pljusk noža je slišal Theor, ki je sedel nedaleč proč in se naglo obrnil. Še sreča je bila, da je bil že pijan, saj je videl zelo zamegljeno in slabo, ko pa je vstal, je bila njegova hoja opotekajoča.
Rana na Keirini desnici je bila kar globoka, nož je bil izgubljen in še dve ladji sta bili zasidrani v pristanu. Medtem se je Theor nerodno približeval dekletu, a jo zaradi mraka še ni opazil. Preiskojoče se je oziral naokoli in se ves čas opotekal.

Keira je iskala rešitev. Rana na desnici jo je začela skeleti, Theor pa je bil vedno bližje. V trenutku se je odločila, kaj bo storila. Prihulila se je v temi in se od zadaj približala Theorju. Med potjo je vzela eno od palic, ki so ležale na pomolu. Bila je čisto tiha in popolnoma prepričana vase. Theor se je pijano opotekal po pomolu in nenadoma glasno kihnil. Keira je kar poskočila, potem pa se je ozrla na svojo roko. Vedela je, da bo morala nalogo opraviti čimprej, saj je kar močno krvavela.Od zadaj se je približala Theorju in ga pocukala za rame. Ko se je orbnil, se je nasmehnila in rekla. "Presenečenje!" Potem ga je z vso močjo butnila z desko po glavi, da je padel po tleh.Ozrla se je na svoje dolge nohte in planila na vrvi, s katerimi sta bili ladji privezani. Ker ni šlo, je uporabila zobe, in s to kombinacijo ji je uspelo. Hitro je delala in upala, da je ne bo nihče zagledal med tem početjem. Večkrat se je izrla proti Theorju, ki je ležal na tleh. Potem pa je končno odvezala še zadnji vozel in se hitro odpravila iz vasice, tokrat po bližnjici, ki je vodila mimo morja. Tam ni bilo kakšne hiše in Keira se je tiho in urno pomikala. Upala je, da se na koncu ne bo kaj pokvarilo...

Tako tiho premikajoči se Keiri, je nazadnje uspelo ubežati vasi in z uspešno opravljeno nalogo je stopala proti mestu, kjer je poprej srečala skrivnostnega starca.
Čez nekaj časa je dospela na jaso, poraslo z listnatim drevjem na eni strani in morsko pečino na drugi strani. Mesec se še zmeraj ni prikazal izza oblakov, mrak je bil gost in niti sapice vetra ni bilo.
Sredi je stal starec, ki ga je Keira že srečala. Znova oprt na svojo palico je zrl proti dekletu in njegove modre oči so se skrivnostno svetlikale.
"Opravila si dobro" je nenadoma dejal in stopil bližje. "Tvoj trud se je obrestoval, rešila si mnogo morskih življenj pred nespametnimi smrtniki in naredila veliko uslugo gospodarju voda. Modra si in po tvoji krvi se pretaka veliko poguma, zato boš nagrajena.
Zdaj verjetno že več, čigav je bil glas, ki je prihajal iz morja. A zdaj te moram še povprašati, če veš, kdo sem jaz? Premisli, pojdi skozi nalogo in se spomni vseh besed in vseh dejanj, ki si jih doživela to noč. Tvoje misli naj bodo jasne."
Starec je rahlo dvignil desnico in z njo nalahno zamahnil po zraku. Dekletu je tako želel pomagati pri tem, da bi se ji misli zjasnile.

Keira se je vprašujoče zazrla v starca. Da, do zdaj je že dojela, da je govorila z mogočnim Pozejdonom, bogom morja. Ampak ta starec... Saj ni mogoče... Ali vendar? Je sama pri sebi premišljevala in premlevala dogodke, ki so se zgodili ta večer, pravzaprav že noč. Pogled se ji je nenadoma zjasnil in zmagoslavno se je zazrla v starca poleg sebe. Modre oči so se ji svetlikale, in odprla je usta. Potem jih je zaprla in se namrščila, potem pa kljub vsemu spregovorila. "To si ti, kajne?" Je rekla, potem pa za trenutek oklevala, saj ni bila prepričana, če ne bi bilo starca vseeno bolje vikati. "Ampak... Nagrada? Čemu? Saj sem te spoznala, kajne?" Se je nasmehnila in se zazrla v starca. Nenadoma pa je v roki začutila pekočo bolečino. Namrščila se je in si ogledala svojo rano, ki je bila kar globoka. Nejevolno je s prstom sledila urezu na roki. Kri ji je na srečo že nehala liti, le še nekaj kapljic se je pojavilo na rani. Roko je spustila ob telo in počakala na starčev odziv.