Travnik

Največji atenški travnik je bil od mesta oddaljen le nekaj minut hoda. Večinoma je bil zaraščen a ponekod je bila vidna uhojena pot, ki so jo naredili smrtniki, ko so iskali svoj kotiček. Podnevi je bil večinoma prazen, slišalo se je le prepevanje žuželk, ponoči, ko se je mestni hrup umiril, je oživel. Sem so na pašo prihajale razne živali, največkrat srnjad. Sicer pa je bil tudi zelo rastlinsko bogat in nemalokrat so zbiralci prišli sem dopolnjevati svoj herbarij.

Mineval je Nestorjev prvi teden v Atenah. V tem času je mladenič spoznal že nekaj ljudi, obiskal stare prijatelje Svečenika a večino časa je posvetil raziskovanju mesta in ogledu kulturnih mojstrovin o o katerih je bral v knjigah. Niti za trenutek ni obžaloval, da je svoj novi domek poiskal v zibelki grške kulture, že po nekaj dneh je počutil čisto domačega.
Danes se je odpravil po poti, ki ni vedel kam čisto vodi a se ni obremenjeval. Se bo že znašel. S seboj je za vsak slučaj vzel tudi platno in barve, saj nikoli ni vedel kdaj jih bo potreboval. Ko je prišel do travnika je brez obotavljanja zakorakal v mehko travo. Hodil je kar precej časa in travnik je bil vse manj zaraščen. Prišel je do sklepa, da je bila tu verjetno včasih kakšna njiva. Potem pa je lastnik umrl ali pa so ga izgnali. Nestor si je redko izmišljeval takšne zgodbice, ko ni imel kaj početi.
Nato je nenadno ustavil in sedel. Platno in barve je odložil ter se ozrl po okolici. Sploh ne bi bil slab pejsaž. V roko je vzel svinčnik in potegnil nekaj črt po platnu, nakar je za seboj slišal korake. Roka mu je obstala in iz radovednosti se je ozrl nazaj. "Ahoj!" je pomagal postavi, ki je hodila proti njemu.

((Sej ne vem, če so Grki poznali svinčnik ma z nečim so morali skicirati... No v glavnem, Atena is your turn))

Atena s eje zadovoljno nasmehnila, ko je stopila na travo. Ta je mehko zaobjela njene gležnje. Rada je hodila bosa po mehki ravi, še posebej na tem delu, ko ni bilo sledu o zaraščenosti. Že od daleč ga je opazila. Mladeniča, ki je izžareval talent umetnosti, umetnost, ki jo je nosil že v krvi. Ugriznila se je v ustnico, saj še je takšne osebke imela najraje. "Ohjej," je zamrmrala pri sebi, ter vrgla temen koder nazaj na hrbet. Ko je bila že nedaleč stran od njega, je upošasnila hojo, ko je opazila, da je začel ustvarjati. "Trde poteze, ki ustvarjajo umetnost," se je nasmehnila sama pri sebi. Opazila je njegov trzljaj, ko se je obrnil. Atena se je sladko nasmehnila. "Pozdravljen, ali motim?" je rekla, ter počasi pristopila. V tem trenutku je mimo nje letel metulj in Atena je naredila, da je zaplesal okrog njega in se na koncu usedel na njegovo risbo. Vsedla se je zraven njega, ter se radovedno zazrla v njega, ter kasneje s pogledom ošinila risbo. "Nisem pričakovala, da bo kdo ob tem času tukaj," je začela pogovor, ter se nasmejano zazrla v njega.

"Ne, sploh ne." je odgovoril Nestor, se prešerno nasmehnil in si ogledal prišleka. Kaj več kot določiti njen spol ni mogel povedati, saj z obraza ni mogel razbrati nič pametnega. Sploh pa itak ni bil mojster v ocenjevanju ljudi na prvi pogled. "O, poglej tole." je bil navdušen, ko je metuljček pristal na njegovi skici a tam je ostal le nekaj sekund in nato odletel. "Škoda." je rekel nato pa so se njegove misli preusmerile drugam. "Mimogrede, jaz sem Nestor." se je predstavil. Sicer njega ni motilo, če se je pogovarjal s popolnimi neznanci a ni vedel kaj si o tem misli njegova sogovorka. Nekaj uvidevnosti pa je le imel. "Sem še nov tukaj. Preselil sem se pred nekaj dnevi." je povedal. "Prej sem živel v koloniji na Siciliji. Nedaleč od Sirakuz." je nadaljeval prej kot je lahko dekle sploh kaj spregovorilo ali vprašalo. "Ugotovil sem, da bi mi sprememba okolja prav dobro dela. In tako sem se odpravil v Atene." je zaključil svojo pripoved in pogled preusmernil v dekle.
Nestor niti najmanj ni spadal v skupino skrivnostnih ljudi, bil je odkrit in direkten. Z neznanci se je pogovarjal tako kot s prijatelji iz otroštva, ni se bal, da bo kdo izdal njegove skrivnosti. Saj kaj preveč pametnih niti ni imel.
"Ah, oprosti. Kar naprej govorim, ne morem si pomagati." se je zagovarjal z nasmeškom na ustih. "Ja, lahko si mislim, da je ob tem delu dneva travnik bolj prazen. Ne vem kaj me je prineslo sem." je odgovoril na stavek, ki ga je punca izrekla že nekaj minut nazaj a ker je govoril tako hitro in zmedeno, je čisto pozabil. "Usoda mogoče." je veličastno rekel in se zasmejal. "Kaj pa ti? Si mogoče kakšna zdravilka in je sedaj ravno pravšnji čas za nabiranje rastlin?"

Zavzdihnila je, ko je metulj odletel. Bil je le čar trenutka. Od njega je bilo zdaj odvisno kako bo to izkoristil. Umaknila je pogled z risbe, ter se nasmejano zazrla v njega. "Gaya," se je predstavila še sama. "Na Siciliji?" je navdušeno rekla Atena. "Tam sem imela dedka," se je nasmehnila v bran njeni navdušenosti. "Mislim, da ti ne bo žal, da si se odločil nastaniti prav v Atenah. Če imaš srečo in če srečaš prave ljudi, lahko vidiš vse mogoče," mu je pomežiknila.
"Usoda.." je ponovila njegovo besedo, ter jo za kratek čas pretehtala, da je izzvenela v zraku. "Nikoli se ne," je kasneje skomignila, ter vtrgala travno bilko, s katero se je začela poigravati med prsti. "Jaz?" se je nasmehnila. "Ne, nisem nobena zdravilka. Ampak kljub temu pa se ukvarjam z rožami," je rekla, ter še vtrgala nekaj bilk, ter se zazrla v njega. "Pomagam v Ateninem temlju. Sicer pa pletem vse vrste vencev," se je nasmejala, da so se pokazale jamice v licih, katere so se pojavile samo, če se je iskeno in na veliko nasmejala. "Torej, kaj pa se skriva v tebi?"