Krčma na obrobju mesta.

Bilo je točno to, kar je Nyx pričakovala od dobre krčme. Umazana, glasna in polna ljudi. In pred vhodom je bil urejen privez konjev. Popolno.
Preden se je začela ukvarjat z odgovorom na vprašanje, ki ji ga je zastavila Keira pred vstopom skozi vrata, ko ju je nemudoma zajel neznanski trušč, se je prerinila do proste mize v kotu. Ironično, da v takih gostilnah vedno najdeš prosto mizo.
"Če poznaš gostilničarja raje ti prevzemi naročilo," je rekla z normalnim glasom, vedno znova presenečena, kako se je navkljub hrupu dalo normalno pogovarjati. "Res se ne maram posluževati svojih načinov pridobivanja najboljšega vina, če to res ni potrebno."
Njeni načini so bili preprosti in vedno uspešni. Vključevali so zgolj grožnje in nož. A zakaj bi se trudila po nepotrebnem?
"Ko si že priznala svoje bogate starše, ti moram reči, da sem pozitivno preseneča nad tem, kako daleč si prišla. Otroci bogatašev se prevečkrat zaležijo in preveč razvadijo. No, pa saj tudi moja družina ni ravno revna.... Trgovanje je donosno. Jaz sem se vanj vpletla zaradi družinskega posla. Oče trgovec, ded trgovec in tako dalje."
Ob spominih se je nevede nasmehnila. Njeno otroštvo je bilo vse prej kot umirjeno in dolgočasno.

Keira je pokimala lastniku krčme, ki se je nemudoma prerinil do njune mize. Na široko se ji je nasmehnil in ob tem razkazal vrsto črnih zob. Nekoliko nezaupljivo si je ogledal Nyx in Keira se je rahlo odkašljala, da je pritegnila njegovo pozornost nase. Gostilničar je bil manjši, a dobro rejen mož. "Kaj boš danes, Kia?" je vprašal in Keiri se ni zdelo vredno, da bi mu pojasnjevala, da je pravzaprav Keria. "Kot običajno." je rekla in se nasmehnila. "In upam, da je razumljivo, da dvojno." je še dodala in obilni gostilničar se je odmajal nazaj do pulta. Keira se je obrnila nazaj k Nyx.
"No, ja. Jaz nisem ravno običajen otrok bogatih staršev." je rekla in se rahlo nasmehnila. To je bilo čisto res. In vedno je bila bolj fantovski tip dekleta. Namuznila se je.
"Družinski posel? Aha. Domnevam, da tvoje otroštvo ni bilo preveč mirno." je rekla, ker je že večkrat poslušala govorice o trgovskem poslu. Nenadoma se je pred mizo pojavila velika senca. Bil je kdo drug kot lastnik, ki je v rejenih rokah nosil dva velika vrča vina. Keiri ni bilo treba ugibati. Vedela je, da so iz njegove skrite zaloge. Odkar se je z njim malo 'pogovorila', ji je zmeraj prihranil najboljše. Namuznila se je. "Na zdravje." se je nasmehnila Nyx in naredila pošten požirek.

Dvignila je vrč, nazdravila ter odpila nekaj globokih požirkov. Človek postane žejen, če cel dan divja iz mesta v mesto.
"Glede na kvaliteto vina in tvojo, bogastvu navkljub sumljivo preteklost, bi rekla da si ali v zelo dobrih odnosih z debeluhom ali pa v zelo slabih," jo je podražila, saj ji ni ušla hitrost in živčnost, s katero sta bli postreženi. Keira si je pri Nyx ravnokar potegovala za napredovanje od 'zanimive' do 'zelo zanimive'.
"Pravilno domnevaš," si je še malo poplaknila suho grlo. "Tu se sicer da solidno preživeti samo s trgovanjem med mesti, a mi smo bili bolj dovzetni za dolge razdalje. Prinašajo več dobička in, kar je meni veliko pomembneje, več zabave. In izkušenj. Večina ljudi tukaj se še ni premaknila dalj kot do mestnega obzidja in se verjetno ne bi upali odpraviti na nekajmesečno plobvo. Tu so si ustvarili svoje majhno življenje, nekaj bogastva in za nič na svetu ne bi tega pustili za sabo. Ravno tega me je naučilo trgovanje- nelastništva. Ker ničesar nimam izgubiti, lahko grem kamorkoli."
Nyx je bilo težko življenje, ki je prinašalo znanje preživetja vnaprej določeno, Keiri pa se je bilo treba zanj verjetno veliko bolj boriti. Kolikor je trgovka spremljala stanje v častitljivih družinah, se je bilo prekleto težko igrati upornika in se potikati po temnih ulicah z nožem za pasom. Njej je bilo to na srečo prihranjeno.
"Si bila že kdaj izven območja polisov? Kaj v bistvu počneš kot filozofinja? Tega si nikoli nisem znala predstavljati. Ne obstaja noben bolj pustolovski poklic zate?"

Keira se je namuznila. "Oh, z dobrim starim Poezosom? V zelo dobrih, bi rekla." Zasmejala se je in popila še en požirek.
Poslušala je Nyxino dolgo pripoved in kimala. Potem se je nasmehnila. "Pravzaprav počnem mnogo stvari. Filozofiram." Namuznila se je. "In seveda sem že bila izven polisov. Bila sem že marsikje." je povedala, a ob tem zamolčala, da ne le kot filozofinja. "Sicer sem še umetnica, a to bolj zaradi tega, ker se lepo sliši." Nasmejano je prestavila svoj kozarec. "Sem razmišljala o drugih poklicih, ja. Ampak ni bistva. Kot filozofinja imam mnoge prednosti. Vsi cenijo filozofe, kajne? Vsaj tisti na visokih položajih. Razmišljala sem o poklicu vojakinje, ampak je preveč izpostavljenosti. In filozof je poklic, ko lahko sediš, nekaj napišeš, ljudje preberejo in so navdušeni, ker pač uporabiš nekaj latinskih besed." Keria se je močno razgovorila in utihnila je. Nasmehnila se je in skomignila z rameni. "Moje mnenje." Potem je dvignila kozarec in izpila precejšen požirek.
"Torej, ti ves čas le potuješ? Kaj pa počneš, ko si doma, naprimer?" je vprašala in radovedno spremljala vsak Nyxin gib.

"Umetnica in filozofinja? Sliši se močno poduhovljeno in ne preveč zanimivo. Se mi ne zdiš posebej zaverovana v svoj poklic, bolj kot da ga uporabljaš za kamuflažo," je spet bolj postavljala dejstva, kot spraševala. "In kaj je tisto s čemer se naskrivaj ukvarjaš?"
Keira ji je iz stavka v stavek, ki ga je izrekla, postajala bolj sumljiva. In Nyx je imela rada sumljive ljudi. Sicer ni popolnoma razumela, zakaj nekdo izbere poklic zgolj zaradi dobrega položaja v družbi, saj njej nazivi in čast niso pomenili veliko. Trgovanje jo je izpopolnjevalo in v tem se je močno razlikovala od ostalih trgovcev, ki so poskušali le nakopičiti čimveč zlata in premoženja. Ravno njena ljubezen do svojega posla jo je izklesala v odlično trgovko. Mogoče je res dajala skrivnosten, nedostopen vtis, a v resnici je bila preprost človek.
"Kakšne umetnine ustvarjaš? Če boš kdaj zainteresirana v pospeševanje prodaje, se lahko obrneš name. Sploh na vzhodu kažejo veliko zanimanje po naši umetnosti in izdelkih," je namignila in se spretno izmaknila kozarcu, ki se je namesto na njeni glavi z glasnih truščem razbil ob steni. V neposrednji bližini se je namreč razvil hud prepir in Nyx se je zadovoljno zarežala. Mogoče pa Atene sploh niso tako dolgočasne.
"Nikoli nisem doma. Nimam doma. Resda sem bila rojena v Korintu in se zato predstavljam kot Korintčanka, imam tudi manjšo hišo v mestnem središču, a globjih vezi s tem mestom nimam," je preprosto skomignila. "Kako to, da si potovala? Če imaš izkušnje in te bo še kdaj zagrabila želja po odkrivanju sveta se lahko priložnostno pridružiš moji posadki. Potrebujem zanesljive in odločne ljudi."
In take je bilo težko najti.

Keira je skoraj brezizrazno skomignila z rameni. "To in ono." je odgovorila na Nyxino vprašanje in se namuznila. To je bilo popolnoma res. Počela je mnogo stvari, a nobena izmed njih ni bila takšna, kot bi presodili. In ravno zaradi njenega mladostnega izgleda so ji vsi takoj zaupali in zlahka je izvedela vse, kar je hotela.
"Umetnine? Pišem, slikam." je povedala, in se rahlo ponosno nasmehnila. Pravzaprav je včasih, ko jo je zagrabilo, naslikala tudi deset slik na dan. Prezirala je ljudi, ki so eno samo delo ustvarjali dneve ali celo tedne. Ona pa je preprosto odšla na podstrešje in se vrgla v delo. Vedela je, da so njene slike presneto dobre, vsaj po odzivih, ki jih je izvabljala iz ljudi. Nasmeh je spreletel njen obraz.
"Ja, to bi šlo." je rekla, ko je slišala za Nyxin predlog. Malo dodatnega zaslužka ni še nikomur škodilo. Odkašljala se je, ko je za njima izbruhnil pretep. Njeno nejevoljo je opazil lastnik krčme in pohitel v središče pretepa. Keira se je namuznila. Še danes se je spomnila svojega prvega obiska te krčme. Poezos je v njej videl lahko priložnost za zaslužek. Potem pa je ona iz žepa nenadoma potegnila nož in se rahlo razjezila. Od takrat naprej ji je skušal zmeraj čimprej ugoditi, ona pa mu je to poplačala s kakšnim zlatnikom. "Ja, pravzaprav bi se res z veseljem pridružila tvoji posadki. Kdaj pa greste?" je vprašala, takoj za stvar.

Ob Keirini takojšnji zagnanosti ni mogla zadržati smeha. Če bi pogovoru prisostvovali njeni bližnji znanci, se pravi kapitan njene ladje in peščica najzvestejših mornarjev, bi Atenki navdušeno zaploskali. Nyxin smeh je bil redek pojav.
"Že ta mesec me čaka daljše potovanje. Ko si rekla, da si že potovala- si bila že na ladji? Pa ne uro ali dve, ampak dalj časa. Če bo to zate prvič, te moram opomniti na veliko mero zafrkavanja, ki ga boš prejela od mornarjev, ko boš z morsko boleznijo visela čez ograjo. Naslednja velika prednost je osnovno znanje pomorstva- uravnavanje jader, včasih je treba poprijeti za krmilo.... Ker ne vem kakšna so bila tvoja potovanja te res moram opozoriti, da to ni nikakršna luksuzna plovba in spanje v zasebnih kabinah. Ladje niso niti pol tako romantične, kot si mnogi predstavljajo," ji je rekla resno. Ni hotela še enkrat podoživeti izkušnje, ko se ji je špartanska zeliščarka, ki bi morala biti po vseh pravilih seznanjena s trdnim načinom življenja, planila v jok, ko je bilo treba zdrgniti palubo. Nekateri trgovci so se že posluževali tako imenovane 'turistične plovbe'- za veliko denarja so na svojo ladjo sprejeli par bogatašev in jim nudili brezdelje in svež morski zrak. Na tak nivo se Nyx nikakor ni imela namena spuščati. Samo še tega se ji je manjkalo, da bi se ji po premcu sprehajali tolsti možje in cel dan razpravljali o nesmislih.
"In seveda lahko svoje izdelke vzameš s sabo," je pokroviteljsko zaključila in opazovala, kako je gostilničar poskušal umiriti srdit prepir.

Keria se je nasmehnila. "Oh, ne skrbi. Imam izkušnje s tem." Spomnila se je na potovanje, ko so z ladjo odpluli do odaljene celine, pa je sredi vožnje kapitan zbolel. Nasmehnila se je ob spominu, ko je prevzela njegovo mesto... Ampak to je bilo pred kakšnim letom.
"Seveda se takoj javim za kakšno potovanje." je rekla in se nasmehnila. Atene so jo včasih prav dolgočasile, in resnično je potrebovala nekaj sprostitve. "Tudi delati sem vajena, ne skrbi." Rajši ji ni pripovedovala, kje se je tega naučila, a najbrž je bilo Nyx jasno, da ne doma. Pripravljena je bila kar takoj oditi na ladjo in se odpeljati nekam. In mornarji... Ponavadi so bili to zabavni moški, in Keira se je z večino morjnarjev dobro razumela. Imela jih je za prijatelje, ali strice. Nič kaj več. Ampak vedno je uživala v družbi teh starih morskih mačkov...
Odgnala je misli in se ozrla proti Nyx. Lahko si je predstavljala njene negativne izkušnje z ljudmi na krovu. Nekateri so zaradi morske bolezni popolnoma izgubili nadzor nad sabo. Keria se je namrščila. Pravzaprav je takšne ljudi prezirala.
"Brez skrbi, tudi izdelke bom vzela s sabo." Keira ni bila ena izmed postavljaških umetnikov, ki so svoja dela slikali na ogromne kose papirja. Njej je zadoščal format A3.

Oddobravajoče je dvignila kozarec in si po grlu zlila nekaj vina. ne glede na to, koliko je pila, kozarec je bil komajda do polovice izpraznjen. Keira se je z gostilničarjem očitno res zelo dobro pomenila.
"Tudi brez izkušenj bi sicer šlo, a če jih že imaš je to velik plus," je rekla pokroviteljsko. Ljudje, kza katere je presodila da so zanesljivi in so bili voljni sodelovati,a brez izkušenj, je kaj hitro uvedla v življenje na ladji. Z Nyx kot glavno diktatorko res nisi imel druge, kot da si se navadil na njene visoke zahteve, če nisi hotel leteti s krova.
"Zaželjena je tudi velika toleranca na alkohol. Ruma ne manjka," ji je pomežiknila. "In upam da znaš goljufati pri kockanju, sicer te bodo mornarji obrali do zadnjega zlatnika. Povabila k igri pa tudi ni pametno odkloniti, saj hitro izpadeš.... Asocialna reva, preprosto rečeno."
Nesramno se je zarežala. V resnici je novince ščitila, vsaj prvih nekaj dni, dokler se niso navadili na fore in spletke njenih mornarjev. A nekaj ji je dalo vedeti, da Keira s tem ne bo imela problemov. Punca je v sebi skrivala mnogo več, kot je kazala navzven.
"Filozofinja in umetnica z izkušnjami v pomorstvu, sumljivimi odnosi z gostilničarjem zanikrne krčme," je rekla v pogovornem tonu in se zamišljeno namrščila. "Je še kaj takega, kar moram vedeti, ali me boš presenečala sproti?"

Keira se je lahno namuznila. "Te bom raje presenečala sproti, ker mislim, da si dozo presenečenja za danes že dobila." Popila je nekaj požirokov iz ogromnega kozarca, ki ga je držala v roki, in premlevala Nyxine besede. "Filozofinja in umetnica z izkušnjami v pomorstvu, sumljivimi odnosi z gostilničarjem zanikrne krčme..." Pravzaprav je bilo še mnogo več stvari, za katere Keira ni niti pomislila, da bi jih komu povedala. Bila je pač vsestransko dekle in ne ena izmed tistih, ki so vse dneve poležale doma in jim je bilo vse položeno pred noge. Takšna dekleta je Keira na nek način prezirala, saj ni videla smisla v njihove početju. Pravzaprav ga ni včasih videla niti v svojem, a to je bilo zagotovo postranskega pomena.
Nasmehnila se je, ko je Nyx naštevala vrline, ki bi jih potrebovala. Keira zagotovo ni bila dekle, ki bi bila po požirku pijače takoj pijana. Ona ni nikoli izgubila oblasti nad svojim telesom, in vedno je natančno vedela, do kod lahko gre. Pri kockanju ni potrebovala sreče, saj je bila to ena izmed stvari, ki so ji preprosto šle. Je bila pač rojena pod srečno zvezdo, kot se je včasih pošalila.

"Ne skrbi, zaradi presenečenj me pa res ne bo pobralo," se je nasmehnila. V življenju je res videla že dovolj stvari, da ni ob vsakem nenavadnem dogodku lovila sape in padala v nezavest. "Glede tega sva torej dogovorjeni? Pripravljena bodi v roku desetih dni, lahko da se bo malo zavleklo, vsaj dokler ne uredim problemov z dobavo hrane, ki jo moramo vzeti s sabo. Boš pa sproti obveščena. Tako da v naslednjih dneh pričakuj obiske čudnih tipov v dolgih črnih plaščih. Samo sli so, a nekako čutijo potrebo po tem, da izgledajo kar se da zlovešče. Če bodo nesramni, jih lahko po mili volji pretepeš, samo žive mi prosim pusti. Še kakšno vprašanje?"
Mornarji so ji vedno očitali, da ljudi, ki kažejo zanimanje da bi se jim pridružili, preveč obvešča o vseh podrobnostih in jim že na začetku vzame vso voljo do potovanja. Mogoče je bil njen pristop številčno res manj uspešen, a tako je vsaj zagotovila dobro funkcionalnost.
Skozi okno je pozorno preučila položaje zvezd na nočnem nebu in približno predpostavila koliko časa ji je še ostalo. Ne veliko. Do zgodnjega popoldneva je morala biti v Šparti in računala je, da bodo imeli na postojankah pripravljene spočite konje, saj ji bo sicer pot vzela predolgo časa.

[jst se bom pomoje počas po ene dveh postih odmajala da se nava tle zasedele za cel mesec. ]

Keira je pokimala. "Prav. Jim bom ponudila piškote." je sklenila in se namuznila. Potem je prikimala. Deset dni...To bo minilo kot blisk, tega se je zavedala. A na nek način je že komaj čakala, saj je bila že predolgo v mestu. In od časa do časa je čutila nujo po pobegu iz le-tega.
Sledila je Nyxinemu pogledu skozi okno. Opomnila se je, da se bo morala kmalu odraviti domov. A le zavzdihnila je in se namuznila. Potem je popila nekaj požirkov pijače. Njen kozarec je bil že skoraj prazen in k mizi je prišel krčmar. "Boš še?" jo je vprašal, Keira pa je odkimala. "Ne, hvala. Razen če boš ti, Nyx..." Se je vprašujoče zagledala v sosedo. Še vedno je ohranila določeno mero zaupnosti do nje, a vendar se ji je zdela Nyx v redu oseba. Ampak vedela je, da se tudi ona s svojim angelskim izgledom marsikomu zdi prijetna oseba, ampak... Spet se je namuznila.

"Kaj se pa ti kar naprej muzaš?" je sumničavo vprašala Keiro, a je k njuni mizi pritacal ustrežljivi gostilničar in Nyx je morala na odgovor nekoliko počakati. Ob njegovi ponudbi je odločno odkimala. Sedeti na galopirajočem konju z želodcem polnim alkohola- ne, hvala. Vino ji je sicer prijalo, a ena doza je bila čisto dovolj. Dolge poti ji nikoli ne bi uspelo prejahati v določenem času, če bi se morala kar naprej pobirati s tal ali se ustavljati pri vsakem grmu.
"Z veseljem bi še kakšna dva vrča, ampak danes jaham," je odklonila in se komaj opazno nasmehnila. Keirin kozarec sploh še ni bil prazen, pa je že prišel sam od sebe spraševat, če hoče še eno rundo! Punca se ji je sicer zdela zaupanja vredna, a kljub temu je bila odločena, da bo prvih nekaj dni še posebej pazila nanjo. Pa ne zaradi njene varnosti- zaradi mornarjev. Ravno gospodovalni karakter, ki ga je Nyx pri njej cenila, bi znal delati probleme na ladji, kjer ni prostora za uvajanje novih idej, samotarstva ali anarhije, ampak se je treba na veliko prilagajati. Še Nyx se je na to navadila šele pred nekaj leti. Saj je vedela, da je Keira pametna in ne bo delala traparij, a vseeno se bo pripravila nanje. Pri ljudjeh nikoli ne veš.
Na dušek je izpila preostanek vina. Ni marala zaostajati.
"Še nekaj minutk sedenja, potem pa grem naprej na pot," je kozarec z glasnim treskom postavila nazaj na mizo in se ozirala za gostilničarjem, a je ta na drugem koncu krčne imel opravka z očitno preveč pijanim moškim, ki je začutil potrebo po razbijanju miz.

Keira se je spet morala namuzniti. Za trenutek se je popolnoma zamislila in tako sta nekaj časa sedeli v tišini, ki so jo motili le kriki moških v ozadju. Potem se je na široko nasmehnila. "Pravzaprav, jaz sem dobrovoljka." je pojasnila in se namuznila.
Potem je opazila skoraj ocenjujoči pogled sogovornice na sebi. Bilo je, kot bi ocenjevala, če je vredna zaupanja. Keira se je zamislila. Bila je že na nekaj potovanjih in zagotovo ni povzročala težav. Bila je prilagodljiva, ni se vtikala v delo drugih, in običajno je z vsemi prav dobro shajala. Razen če se je kdo preveč vtikal vanjo... Namrščila je, iz misli pa jo je spet predramila Nyx. "Tudi jaz bom morala počasi oditi." Odrinila je kozarec od sebe in k mizi je prihitel gostilničar. "Boste še kaj?" je vprašal, Keira pa je odkimala. "Na račun hiše." je zamrmral in se s praznima kozarcema odmajal do pulta. Keira je skomignila z rameni. "Torej lahko pričakujem tvoja sla... Kmalu, upam?" je vprašala in se zazrla vanjo.

"Upaj, da ne prekmalu," se je kratko zasmejala s čudnim prizvokom privoščljivosti. Če bo šlo vse po sreči, se bo sel na Keirina vrata obesil najkasneje v treh dneh. A ker zakoni narave niso oddobravali vse-po-sreči odvijajočih se dogodkov, je Nyx času dodala še nekaj sončnih vzhodov in zahodov. Sedem, natančneje.
Vstala je in zgrabila svojo usnjeno malho ki je ves čas pogovora na videz malomarno ležala pod stolom. Njena pestra vsebina je vsebovala težko mošnjo zlatnikov, Keirino plačilo, manjši mošnjiček denarja za sprotne potrebe, nož, ptičja peresa, kitajski kompas, nekaj živalskih kosti ter šop majhnih, zvezanih pergamentnih lističev, ki jih je Nyx izvlekla na plano. S sabo je vedno imela vsaj en tak izvod v primeru, da na svoji poti sreča nadebudneža, ki se je hotel pridružiti njeni odpravi. Ker je bilo takih veliko, je pri tem uvedla še eno pravilo; človek ji je moral biti všeč. V prevodu- zanesljiv, odločen in prilagodljiv.
"Še eno zanimivo čtivo. Osnutek naše poti, zemljevid, predpisani datumi in spisek stvari, ki jih moraš nujno vzeti s sabo," se je tokrat ona namuznila ter zvitek podala svoji bodoči mornarki. "Se vidiva. Do takrat pa prosi Ateno za zaščito in Pozejdona, da nam naj ne pošilja neviht."
Med množico kričečih pijancev in prav tako kričečih treznežev, ki so zgolj poskušali umiriti svoje napite prijatelje, se je spretno prerinila do izhoda, odvezala svojega konja, ki jo je pozdravil z veselim rezgetanjem (kup vreščečih Atencev ni bil na spisku njegov najljubših zvokov) ter oddirjala proti Šparti.