Gozd

Sheila je prišla po gozdni potki, s sabo pa je prinesla stojalo, platno in čopiče z barvami. Ozirala se je okoli sebe, da bi našla pravi kotiček, kjer bi se ustavila in postavila stojalo. In našla ga je. Bila je manjša jasica brez dreves, stala je na hribčku in z nje je bil prelep razgled. Pod hribčkom je tekel manjši potoček, kjer so srne pile vodo. Trenutno sta bili tam dve srni-mamica in srnjaček. Sheila se je nasmehnila in postavila platno. Roke je dala v boke in si dobro ogledala okolico, da bi si jo vtisnila v spomin in bi lažje narisala sliko. Pripravila si je svinčnik in začela s skiciranjem. Nato je počasi začela risati z čopičem. Ravno, ko je bila pri risanju potočka, je na stojalo priletela sinička in se zazrla vanjo. Sheila je za trenutek odložila čopič in jo tudi sama začela opazovati. Nato je iz žepa počasi izvlekla vrečko semen in si jih nekaj streskla na roko ter jo ponudila ptici. Pri tem je bila zelo previdna, da je ne bi preplašila. Ptička je pozobala nekaj semen, nato pa odletela. Sheila se je nasmehnila in nadaljevala z risanjem slike. Čez nekaj časa je zaslišala, da je počila veja za njenim hrbtom. Ker se je malce prestrašila, se je sunkovito obrnila in zagledala neko dekle...

[Keiraa... ]

Spet eden izmed dolgočasnih dni, ko si je Keira želela, da bi se v Atenah dogajalo več stvari. Težka vročina je že cel dan visela nad mestom in nobenemu ni pustila dihati. Keira takšnih dni ni marala, čeprav so jo s svojo dolgočasno enoličnostjo nekako celo zabavali. Ker je točno vedela, kaj vse lahko od dneva pričakuje. To pravzaprav ni bilo tisto, kar jo je zabavalo. Bolj jo je zabaval izziv, da lahko dan spremeni. Kar je vedno znova z veseljem počela. Še sama pravzaprav ni vedela, v kaj vse se lahko dan spreobrne.
Zbudila se je dokaj zgodaj. Keira ni bila ena izmed tistih, ki so naravnost uživali, če so spali do poldneva. V tem pravzaprav ni videla smisla. Ampak navsezadnje je bila Keira ena izmed tistih, ki so življenje popolnoma uživali. Na svoj način. Večina Atencev bi se z njo strinjalo. Sami filozofi na kupu. Namuznila se je in se oblekla, tokrat v zeleno obleko, ki ji je segala do malo nad koleni. Obula je bele sandale, ki so bili kar trpežni. Za pot, ki jo je čakala, so bili ravno pravi. Dolge lase je pustila prosto vihrati, saj se je zavedala, da je vsak poskus, da jih uredi, povsem brez pomena. Odpravila se je iz svoje hiše, seveda ne brez tistih običajnih stvari, ki jih je nosila s sabo. Zvezek in pisalo. Njena večna spremljevalca. Namuznila se je. Ta enolični dan je nameravala izkoristiti za sprehod v Šparto. Pravzaprav dežele ni kaj dosti marala. Njihovi ideali za življenje so bili nekoliko staromodni. A vendar je bila dežela lepa, in v njej je Keira vedno znova našla nek navdih.
Že dolgo ni več hodila po cestah. Do zdaj je že toliko poznala okolico, da je vedela natančno po kateri poti mora iti, da pride do Šparte. Odpravila se je kar preko gozda. Hodila je kar nekaj časa, a ni opazila, kako hitro teče čas, saj je bila popolnoma zatopljena v svoje misli. Nenadoma se je ustavila in se zavedla, da je sonce že visoko na nebu. Bila je v temačnejšem gozdu. Šparta. Zadovoljno se je nasmehnila in se počasneje odpravila dalje. Nenadoma je zaslišala nekakšne zvoke. Keira je imela nekoliko bolj izostren sluh. Nekdo je risal. Odpravila se je naprej, da bi poiskala izvor zvoka. Nenadoma je obstala pred manjšo jaso, dokaj idilično na pogled. Tam je stalo dekle njenih let in slikalo. Nekaj časa jo je opazovala, potem pa se je prestopila. Vejica pod njenimi nogami je počila in s tem je pritegnila pozornost neznanke. Zavzdihnila je in stopila iz senc dreves. "Hej." je s širokim nasmeškom na obrazu pozdravila neznanko in se ji približala. "Slikaš?" Za trenutek je opazovala na pol dokončano sliko na platnu. "Dobro je." Nasmehnila se je in neznanki ponudila roko. "Keira." Ne preveč očitno si jo je ogledala in sama pri sebi sklepala, da je Špartanka. A nemogoče je bilo reči, zato je raje počakala, da dekle pred njo kaj reče.

[ Here I am ]

"Živjo." ji je nasmejano odzdravila. Ob tem je dvignila desno roko, v kateri je držala čopič. "Ja, slikam." Glavo je obrnila k platnu. "Hvala." ji je odvrnila na kompliment. Tudi sama ji je dala roko in se predstavila. "Moje ime pa je Sheila." Malce postrani jo je pogledala in rekla: "Ti pa nisi iz Šparte, kajne?" Nasmehnila se je. "Zato mislim tako, ker poznam večino ljudi v Šparti. Izven Šparte ravno ne..." Spet se je ozrla k potočku, kjer že zdavnaj ni bilo več srn. Vedela je, da bosta kmalu odšli, zato ju je naslikala že na začetku in je zdaj slikala samo okolico. Spomnila se je, ko je bila prvič tu z istim namenom, da bi naslikala sliko. Takrat je narisala medvedko z mladički in potok, ki je bil takrat še večji oz. višji. To je bilo pred štirimi leti, ko je bila stara 21 let. "Oprosti." se je obrnila nazaj k Keiri. "Čisto sem se zamislila." Čopič je položila na stojalo in si obrisala roke v krpo, saj so bila malce umazana od barve. ""In kaj te je prineslo sem?" Nasmehnila se je. "Moj namen že vidiš." je z glavo pomignila na platno. "Koliko pa si stara? Jaz sem stara 21 let." Nasmehnila se je in čakala na odziv.