Gozd

Ahilo se je odločil da si bo nocoj sam nalovil kosilo. Uzel je lok ter puščice in se odpravil v gozd. Hodil je potiho in z pripravljenim lokom da bi ustelil. Nato je zaslišal šelestenje listov. Nategnil je lok in izza grmovja je prišla srna. Ahilo je sprožil in zadel naravnost v glavo. "Bingo!" Je rekel in odšel do srne. izpulil ji je puščico za hrbtom pa je zopet zaslišal šelestenje listov. Obrnil se je in sprožil. Z kotičkom očesa je že prej videl da je tam jelen in Ahilo ga je tudi tega zadel v glavo. "Nabral si bom celo ozimnico." Je rekel ter se zasmejal nato pa zvezal noge svojima plenoma.


(Artemida???)

Artemida se je lahkotno sprehajala po široki gozdni potki z lokom v rokah ter puščicami na hrbtu in pozorno poslušala vsak šum. Njena košuta, pa ji je zvesto sledila. Zdelo si je, da je danes gozd nekam prazen in tega ni bila vajena, saj je večino tukaj kar mrgolelo lovcev in tudi živali je bilo precej, tokrat pa skoraj nič. Jezno je pogledala okoli sebe in malo je manjkalo, da ne bi trmasto odvrgla lok in se izzživela nad okolico. Takrat pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Ko je Artemida zaslišala šum se je naglo obrnila in pripravila puščico ter lok, nato pa počakala, da bitje pride iza drevesa, saj je imela občutek, da gre za precej lepo rejenega jelena ali srno, kar je lahko slišala iz zvoka, ki so ga ustvarjale kopite. Ko pa je že želela poslati puščico srni v srce, se je zgodilo še nekaj bolj nepričakovanega in sicer njeno puščico je prestregla druga puščica, ki je prihajala z nasprotne strani in je precizno zadela srno naravnost v srce. Artemida je brez besed strmela v daljavo od koder je puščica prihajala. Presneto. je jezno pomislila, saj ni vedela kaj jo bolj živcira to, da ji je nekdo speljal plen tik pred nosom ali to, da je nekdo tako dober lovec in čeprav je vedela, da boljši od nje ne more biti, jo je vseeno grizlo. Odločila se je, da bo ugotovila, kdo je tako spreten z lokom. Zato je spet zavzela svojo zemeljsko podobo in odšla v smer, od koder je prej prišla puščica. Počasi in neslišno se je prebijala skozi veje drmov in dreves, ko je končno zagledala neznamo postavo mladeniča, ki je v rokah držal lepo in mlado srno oblito s krvjo. Mladenič je vsekakor hitro reagiral na mimoidočega jelena in še njega pokončal. Artemida je opazovala celotno predstavo in ko je mladenič optimistično nameril lok še v srno daleč stran, je tiho z umirjenim glaosm dejala "Spusti lok, ne boš je zadel. Predaleč je in premlada. Pusti jo." Upala je, da bo poslušal njene besede, saj je bila navajena, da jo vsi ubogajo poleg tega, se nobeden ne bi želel zapletati v slabe odnose z bogovi. Nekja časa je še opazovala mladeniča in po kratkem premoru dodala "Videla sem te kako ciljaš, ni bilo slabo. Smem izvedeti tvoje ime?" Pohvale ji sicer ni šle od rok, a predstava ki jo je izvedel mladi lovec, je bila vredna ene.

Ahilo je videl žensko ki je prišla do njega. Ženska mu je rekla naj spusti lok a Ahilo tega ni poslušal in sprožil je lok. Imel je že 2x uporabljeno puščico in vedel je da noben lovec ne more zadeti z takšno puščico. Ni bil presenečen da je zgrešil. "Odvisno kdo si?!" Je rekel Ahilo ko je ženska hotela izvedeti njegovo ime. Ahilo je napel ušesa saj je zaslišal šelestenje nekaj 10m stran. Pripravil je svojo najbolšo puščico nameril in ustrelili da je prestregel kunca ravno v njegovem skoku in puščica ga je zadela naravnost v srce. Ahilo se je nasmehnil in se odločil da bo svoj plen pobral kasneje sedaj pa se posvetil ženski. Vedel je, da je ženska lovka saj je imela s seboj lok ter puščice.

Mladenič je bil vsekakor trmast in ko je zgrešil srno, se je Artemida rahlo nasmehnila. Na njegov nesramen odgovor pa se ni razjezila kakor ponavadi, namreč nekaj na njemu jo je pritegnilo. Videlo se je, da je v srcu strasten lovec namreč samo takšni, bi storili vse za plen in tudi njegova postava je bila primerna za dobrega lovca, ter način na kateri je držal lok, je bil poseben. Že dolgo nisem videla kaj takšnega. je pomislila in zamišljeno pogledala v mladeniča Že od Oriona ne. ji je spreletelo misli in oči so se ji zasolzile. Ni ga še prebolela. Ne bom jokala... takrat nisem in tud zdaj ne bom. je dejala sama pri sebi in se spet posvetila mlademu lovcu, ter z samovšečnim nasmeškom dejala "Me res ne prepoznaš?" Nato je v roke vzela lok in puščico, ter jo urno ustrelila v nebo z zaprtimi oči, nekaj sekund kasneje, pa je poleg njenih nig ležala mrtva ptica. Malo žensk je bilo dobril lovk in tako natančna ni bila nobena razen boginje lova. Pogledala je v mladeniča in se nasmehnila, nato pa se je za njo prikazala tudi košuta, ki je bila definitvno najlepša košuta med vsemi in tudi njen zaščitni simbol po katerem so jo ljudje spoznavali. "Zdaj veš kdo sem? Mi boš zaupal svoje ime?" Je še dodala in počakala na mladeničevo reakcijo.

Ahilo je prikimal ko je videl mrtvo ptico. Če ni to... ne nemogoče! Si je rekel Ahilo ter prikimal. "Ahilo." je rekel Ahilo ter se spomnil kaj ga je o bogovih učil oče. Pred njem je stala Artemida boginja lova, živali in nasploh narave. Najbolša lovka. "Oče mi je povedal ose o vas." Je rekel Ahilo nato pa je ratal rahlo živčen saj se prej grdo obnašal do boginje lova a usakem pač ni za zaupati.

Artemida se je pomirjujoče nasmehnila. Uživala je v tem, da se je je kdo bal. Čeprav za Ahila tega ni želela. Čutila je, da je nekako vreden njene pozornosti. "Ahilo... nisem še slišala zate, sem pa prepričana, da bo tvoje ime znano." Je dejala in premerila Ahila, nato pa dodala "Iz Šparte si?" To je sklepala predvsem po njegovi atletki postavi, kakršno so ponavadi imeli špartanci, ki so jih urili za vojake že od malih nog. Všeč ji je bilo, da je takoj ugotovil kdo je in to mu je dajala v plus. Poleg tega, je lahko z njegovega obraza sklepala, da ve še veliko več in da so pri njemu doma bogovom precej vdani. Ko je videla, da je rahlo živčen mu je dejala "Greva skupaj v lov?" ter si pripravila lok in puščico, nato pa mu pomežiknila in naredila nekaj korakov naprej še globje v notranjost gozda.

"Ja.. Šparta je moj rojstni kraj. Po poklicu sem vojak ukvarjam pa se zadnje čase z lovom." Je rekel Ahilo. Ni se več tako bal boginje. "Pa pojdiva." Je rekel saj je vedel da se je treba bogovom prikupiti saj te lahko povišajo in ti dajo nadnaravne moči. "se večkrat družite z navadnimi smrtniki? Ponavadi se bogovi bol držite zase kakor se spomnim zgodb mojega očeta." Je rekel Ahilo in si pripravil lok. Hotel je reči naj se pazi tukajšne grznečih grizlijev a se je spomnil da je to le boginja živali. Ko pa je mislil na grizlije mu jima je en prekrižal pot. Napel je loke ter ustrelil naravnost zraven puščice boginje. Medved je padel in Ahilo je spravil puščico saj je bila še dobra.