Vadbišče lokostrelcev

Na začetku travnika je stal mlad fantič, ki je v rokah držal popolnoma navaden, zanj mogoče rahlo prevelik lok. Kljub temu, da je bil precej suhljat in niti malo mišičast, je lok držal z lahkoto. Na sebi je imel le majhen predpasnik, ki ga je imel zavezanega okoli pasu in tok z navadnimi puščicami, ki ga je nosil na hrbtu.

Opazoval je tarčo, ki je bila kar precej oddaljena od mesta, kjer je stal, vendar se s tem ni preveč obremenjeval. Iz toka je potegnil puščico, jo nastavil na lok ter ga napel, nato pa zaprl eno oko in se ugriznil v jezik, ko je poskušal umiriti lok. Nekaj časa je tako stal in globoko dihal, medtem ko je poskušal obdržati mirno roko. Potem pa je tetivo naenkrat spustil, tako da je puščica poletela z veliko hitrostjo proti tarči. Zadovoljno je spustil spodnji del loka, da se je dotaknil tal, ko je videl, da se je puščica zadrla v beli predel tarče, ki je bil tik ob notranjem.

Avani je prispel na vadbišče s svojim skromnim lokom obešenim na hrbtu in tulcem v katerem so bile nameščene puščice. Kot pravi bojevnik je znal rokovati z večino orožja, a prav gotovo mu je bil najljubši lok. Oče ga je sicer večino časa pripravljal na boj z mečem v katerem je postal resnično dober, a občasno ga je popeljal tudi na streljanje z lokom. Ker je Avani menil, da lahko svoje streljanje še izboljša se je prav zato odpravil na vadišče. Večkrat se je že odpravil z lokom na lov in nekajkrat ujel tudi kakšno srno, seveda je po tem opravil daritev, da ne bi razjezil katerega od bogov, a to je bilo nekaj povsem drugega, kot stati tukaj na vadišču in poskusiti zadeti tarčo čim natančneje. Že res, da se je na lovu tarča premikala, a bila je mnogo večja in z pravilno tehniko si lahko prišel blizu in izstrelil več puščic in ponavadi je vsaj ena zadela.
Tokrat se je Avani močno skoncentriral in pripravil lok. Iz tulca je vzel puščico in jo naslonil na tetivo nato pa napel lok. Nekaj časa je meril in čakal, da bi se mu rahlo drhteča roka umerila. Izpustil je puščico, ki je švignila skozi zrak in zadela tarčo. Avani s svojim prvim strelom ni bil zadovoljen. Zadel je rob tarče in vedel je, da bo za boljšo streljanje potrebna vadba.
V roko je vzel naslednjo puščico, jo spet nastavil na tetivo, nameril in sprožil. Tokrat mu je uspelo roko bolje umeriti in puščica je zadela tarčo bližje notranjemu krogu.

Takrat se je Avani zavedel, da na vadišču ni sam. Nedaleč stran od njega je stal mlad fantič. Avani ga je opazoval, kako je z lahkoto napel svoj lok in sprožil. Fantova puščica je zadela bistveno bližje centru, kot pa Avanijeva in Avani si ni mogel kaj, da ne bi občudoval tega fantiča. Zdelo se je, kot da vse opravlja s takšno lahkoto.
Odločil se je, da bo počakal, da fantič izstreli še eno puščico, nato pa ga bo nagovoril in povprašal za nasvet.

Fant pa kljub temu ni opazil, da je na vadbišču zraven njega še kdo. Tako je bil zaverovan v svoje priprave na strel, da sploh ni pogledal ne levo ne desno. Tokrat je bil odločen, da bo zadel center. Iz toka je vzel eno puščico, jo nastavil na lok tako kot prejšnjo in lok z lahkoto napel. Vendar napenjanje loka ni bila najtežja stvar. najtežje je bilo obdržati napetost in paziti, da ne bo tetiva preveč ali premalo napeta. To mu je kar dobro uspevalo, ko je zaprl oko, nameril tarčo in rahlo počakal. Njegov prsni koš se je čisto počasi dvignil in spustil, lok pa se kljub temu skoraj ni premaknil.

Potem pa je tetivo spustil in puščica se je bliskoma pognala proti tarči. Zapihal je rahel veter in puščica je zadela rob centra. "Pri Eolu!" je zaklel fant, saj je bil prepričan, da je bil ravno bog vetra tisti, ki je puščico premaknil ravno za toliko, da ni zadela čistega centra ampak le rob. Fant je zavzdihnil in ponovno položil spodnji rob loka na travo in se nanj rahlo naslonil. Vedel je, da bo moral od sedaj naprej upoštevati tudi tako neznatne spremembe kot so piš vetra in drugi distraktorji, ne pa samo s kakšno močjo in natančnostjo je lok napet. Ni čudno, da se je Apolon norčeval iz njegovih spretnosti.

Avani je opazoval, dečka, kako je spet napel lok in nameril puščico proti tarči. Zdel se je popolnoma zbran in osredotočen in prav nič ga ne bi moglo zmotiti. Tako je izpustil tetivo in puščica je ponovno švignila proti tarči in Avani je bil prepriča, da bi zadela sam center, ko je zapihal vetrič in puščica je zaradi tega zadela rob centra. Kljub temu, se Avaniju zdel ta streč naravnost izvrsten. Čeprav se fant s tem ni strinjal je bil Avani prepričan, da tako dobrega strelca še ni srečal.
Mogoče tudi zato, ker ne poznam dovolj ljudi je z nasmehom pomislil, saj res ni imel ravno veliko prijateljev ali znancev.

Zbral je pogum in stopil proti fantu. Upal je, da mu bo le ta lahko pomagal, da bo izboljšal sovje streljanje. Tiho se je odkašljal, da bi opozoril nase nato pa je previdno spregovoril:
"Pozdravljen. Moje ime je Avanil." upal je, da ni preveč vsiljiv.
"Opazoval sem tvoje streljanje, ki je zelo natančno, in me zanima, če bi mi lahko kako pomagal izboljšati moje?" pogledal je fanta, saj ni vedel, ali je sploh prav, da je stopil, do tega nepoznanega fantiča.

Deček je dvignil pogled in se zastrmel v mladeniča, ki je stal zraven njega. Premeril ga je od nog do glave, potem pa je tudi sam, rahlo obotavljivo dejal: "Moje ime je Kylon.." Sprva ni vedel, zakaj ga je mladenič sploh ogovoril, ko pa ga je poslušal do konca, pa se je moral nasmehniti. Odgovoril je: "No.. moje streljanje res ni nič posebnega. Res je, da se učim že od malih nog..." je začel in se pri tej zadnji opazki rahlo nasmehnil ob ironiji, "... ampak to še ne pomeni, da sem tako zelo natančen. Lahko pa ti pomagam, če res misliš, da se lahko od mene kaj naučiš." je rekel in se naslonil na lok.

Ob tem je njegov pogled preletel Avanijev lok, ki ga je držal v roki in potem njegov tok s puščicami. Lok je bil kar dober in fant je takoj vedel, da je mladenič najverjetneje vojak ali pa se pripravlja na vojsko. Kajti samo takšni izbranci so imeli boljše loke, kot si jih lahko videl drugje po mestih.

Avanija je presenetila umirjenost dečkovega glasu. Zazdelo se je, kot, da bi njegove besede prihajale od nekega starega modreca ne pa od mladega fanta. Avani je bil prepričan, da si vse skupaj le domišlja in je potlačil takšne misli. Kako bi lahko bil tako mlad deček, moder kot nekatere starešine v Šparti, za katere je Avani slišal, da delijo nasvete.
"Me veseli Kylon" je vljudno odgovoril. "Prepričan sem, da mi lahko pomagaš, saj moje streljanje ni preveč dobro, tvoje pa je izvrstno. Vem ker sem te opazoval prejle in zdi se mi, kot da si se rodil z lokom." nasmehnil se je in opazoval Kylona, ki se je naslonil na lok in ga prav tako opazoval. Nekaj je bilo na tem dečku, kar je Avanija navdajalo s spoštovanjem, ampak ni vedel kaj.
Spet tvoja bujna domišlija se je oglasil njegov notranji glas.

"Mi lahko pokažeš, kako naj bolje streljam?" je navdušeno vprašal Avani. Vedno si je želel izboljšati svoje veščine in tole je bila enkratna priložnost.
"Bom najprej poiskusil z eno puščico, nato pa mi lahko poveš kaj delam narobe. Se strinjaš?"
Še preden mu je deček odgovoril, je Avani iz svojega toka vzel puščico, nato je vzdignil lok, nastavil puščico na tetivo in napel.
Roka se mu je spet začela rahlo tresti, tetiva je bila popolnoma napeta in Avanijevo dihanje je postalo neenakomerno.
Izpustil je puščico in lok se je sprožil. Puščica je poletela po zrak in sicer zadela tarčo, ampak je bila od centra kar daleč oddaljena. Avani je dvignil pogled in upal, da mu bo deček lahko povedal kaj počne narobe.

Ko mu je deček zaupal njegove pomanjkljivosti se je Avani odločil, da poiskuša nadaljevati pogovor in mogoče celo navezati kakšne stike.
"Mi lahko poveš kaj počneš v življenju? Te starši učijo za izdelovalca lokov, ali se boš pridružil vojski ali imaš kaj drugega v načrtu? Če opazujem tvoje ravnanje z lokom bi rekel, da bo to gotovo nekaj v zvezi z lokostrelstvom." ga je prijazno vprašal nato pa hitro dodal "Če se ti zdi vprašanje preveč osebno ali vsiljivo ni potrebno odgovoriti."

Fant je pozorno opazoval, kako je Avani izstrelil puščico in takoj je vedel, kaj je bilo narobe pri tem. Ko je Avani odložil lok, mu je takoj povedal, kaj je naredil narobe: "Lok si napel v redu, ravno z pravjšnjo močjo, tako da se ne rabiš bati, da bi imel s tem probleme. Močan si dovolj in tudi tvoja tehnika je dobra. Najpomembneje je, da se umiriš, ko enkrat dvigneš lok in ga napneš. Lahko si vzameš čas, časa imaš na pretek. Pomembno je, da začneš dihati počasi in se čimbolj umiriš. Ko se ti zazdi, da si kar najbolj miren in da je tvoje dihanje počasno in globoko, še enkrat preveriš, ali lok resnično držiš ravno. Če si se res sprostil, potem bo lok stal raven kar sam od sebe. Potem pa moraš le še zapreti eno oko, da lažje streljaš, nastaviti lok malo višje ali nižje, levo ali desno, tako da je konec puščice malo nad tarčo, ki jo želiš zadeti in malo počakaš, dokler se ti roka ne umiri. Pri vsem skupaj pa je pomembno, da ostaneš sproščen in miren, kajti če ti to ne uspe, se ti bodo roke ponovno začele tresti. Ko imaš enkrat tarčo nastavljeno, pa sprožiš puščico z rahlim sunkom. To pa tako ali tako že znaš in ti ne bi smelo delati preglavic." je razložil deček.

[color=red]"Sicer pa še sam ne vem, kaj bom delal, ko bom odrasel. nisem še toliko razmišljal o tem. Mogoče bom celo res delal nekaj v zvezi z lokostrelstvom,"[7color] je odgovoril na njegovo drugo vprašanje.

Avani je poslušal, kaj počne narobe in vase vsrkal vsako besedo. Poizkušal je iz dečkovega nasveta odnesti čim več. Kylonov nasvet je bil naravnost izvrsten. Avani je bil prepričan, da se bo njegovo streljanje drastično popravilo.
"Hvala ti za te besede. Poskušal bom napraviti vse stvari tako kot si mi rekel" je hvaležno odgovoril Avani.

"Saj imaš še čas za to, da se odločiš kaj boš počel v življenju." mu je rekel, ko mu je deček, odgovoril na drugo vprašanje.
"Ne vem zakaj, ampak zdi se mi, kot da se pogovarjam z nekom svojih let. Pravzaprav še s starejšim. Čeprav nisem toliko starejši od tebe, pa se mi zdi, kot da imaš za sabo bistveno več pomladi, kot jih kažeš." je spet spregovoril Avani. "Ne vem zakaj imam tak občutek, verjetno samo prevelika domišljija." je z nasmehom dodal.
"Mi lahko poveš kaj o sebi?" je nato vprašal. Ni želel drezati v Kylona, a bil je prepričan, da če fant ne bo hotel govoriti o teh stvareh mu preprosto ne bo odgovoril.
Avani je s pogledom objel okolico okoli njiju in opazil ptico, ki je priletela na eno izmed tarč in zdelo se je, kot da ju opazuje.
Tole bi lahko bil kakšen od bogov je pomislil a se nato okaral Zakaj misliš, da bi se bogovi zanimali za tako nepomembno osebo kot si ti Avani. To je samo navadna ptica in pred tabo je navaden deček.
Pomislil je na to kaj ga je učila mati. Ona je bila tista, ki mu je vedno pripovedovala zgodbe o mogočnih bogovih in o ljudeh, ki so jih bogovi imeli radi. Avani si je vedno želel biti eden takšnih, ki bi užival naklonjenost bogov. A tako kot mu je takrat govoril oče naj neha sanjariti in se posveti vojskovanju, mu je to sedaj pravil njegov notranji glas.
Zato se je z mislimi vrnil k dečku in njegovemu odgovoru.

Ptica je bila nebeška, tako kot si je Avani mislil, čeprav tega ni želel verjeti. Pa vendar je bila to hermesova ptica, tista, ki je prinašala srečo popotnikom in vojakom. Eros jo je poznal, ampak ni pokazal ničesar, kar bi to izdalo.

Na Avanijevo vprašanje pa preprosto ni odgovoril, saj se mu je zdelo, da ga premalo pozna, da bi mu odgovarjal na takšna vprašanja. In to mu je tudi povedal, ampak z drugimi besedami: "Nerad se pogovarjam o mojem osebnem živlenju s tujci. Mogoče bi lahko malo počakal, da te bolj spoznam, preden ti res zaupam?" je predlagal, amapk nekaj je bilo v njegovem glasu, ki je namigovalo, da ne bo vzel ne kot odgovor.

"Najbolje, če sedaj ustreliš še eno puščico, poskusi uporštevati moje nasvete in bova videla, kako se boš odrezal." je namesto kakšnega konkretnega odgovora rekel deček in se rahlo nasmehnil. Pomignil je z glavo, da poskusi še enkrat.

"Razumem" je prikimal Avani, ko mu je deček rekel, da ne rad govori o svojem osebnem življenju s tujci. Res je bil Avani za Kylona zgolj tujec in nič več in tega se je Avani zavedal, a kljub temu se mu je zdelo, da je na dečku nekaj posebnega, skrivnostnega.
"Upam, da se bom izkazal za človeka, ki bo vreden tvojega zaupanja" je prijazno dejal. Odločil se je, da za sedaj ne bo pritiskal na Kylona, ampak upal je, da bo lahko izvedel več o tem nenavadnem fantu.

"Prav imaš, nenazadnje sem prišel do tebe po nasveti in poglejva sedaj, če mi bo kaj pomagal" je rekel z nasmehom.
V roke je prijel lok in na tetivo zopet nastavil puščico. Močno je napel lok, nato pa pobrskal po mislih kaj mu je svetoval Kylon:
Najpomembneje je, da se umiriš, ko enkrat dvigneš lok in ga napneš. Lahko si vzameš čas, časa imaš na pretek. Pomembno je, da začneš dihati počasi in se čimbolj umiriš... Potem pa moraš le še zapreti eno oko, da lažje streljaš, nastaviti lok malo višje ali nižje, levo ali desno, tako da je konec puščice malo nad tarčo, ki jo želiš zadeti in malo počakaš, dokler se ti roka ne umiri. Pri vsem skupaj pa je pomembno, da ostaneš sproščen in miren, kajti če ti to ne uspe, se ti bodo roke ponovno začele tresti....
Avani je napravil tako kot mu je Kylon svetoval. Zaprl je eno oko, da je lahko lažje meril pri tem pa se je osredotočil na dihanje, ki se je počasi umerilo. Prav tako je umeril roko in se poskušal kar najbolje sprostiti in umiriti.
Čisto na koncu je nameril puščico malo nad tarčo in izpustil puščico. Z velikim pričakovanjem je sledil puščici, ki je zadela tarčo.
Čeprav ni zadel čistega centra je bila izboljšava vidna. Vedel je, da bo potreboval še kar nekaj treninga, da bo naredil vse tako kot mu je Kaylon svetoval, a napredek je bil viden že sedaj. Z velikim nasmehom se je obrnil proti dečku:
"Ni slabo, najlepša ti hvala. Tvoji nasveti očitno delujejo. "
Zanmalo ga je kakšen bo dečkov odgovor oziroma mnenje..

Eros se je nasmehnil, ko je videl, kako je puščica zadela tarčo. Pogledal je Avanija: "Zelo dobro. Vidim, da si naredil, tako kot sem ti svetoval in seveda je takoj vidna izboljšava. Pravzaprav si dosegel pričakovani rezultat; logično je, da ne bi mogel zadeti centra, saj še moreš veliko vaditi, si pa sicer tudi veliko bližje centru, kot si bil prej. Predlagam ti, da vadiš vsaj dan, upoštevaš nasvet in počasi se ti bo začelo streljanje izboljševati." je rekel Eros.

Iz svojega toka je potegnil še eno puščico in jo nastavil na lok. Njegovo streljanje je bilo že v bistvu kot rutina, saj je v svojem dolgem življenju izstrelil že toliko puščic, da bi bilo čudno, če ne bi vsakič zadel centra. Seveda Avani tega ni mogel vedeti.

Tetiva se je sprostila, puščica je poletela, Eros je odprl oko in videl, kako se je puščica zadrla v center. Sicer ni bil to čisti, absolutni center, vendar je vseeno zadel notranji rdeči krog, ki je predstavljal center, kar je bil več kot izjemen dosežek. Sploh, če si bil zraven le kot gledalec in si opazoval štirinajstletnega fanta, ne vedoč, da je v resnici bog.