Vadbišče mečarjev in suličarjev

Ahilo se je postavil na polje kjer so bile postavljene lutke. Stekel je proti njim in izvlekel svoj meč tr ga zapičil eni lutki. Zaščitil se je z ščitom da ga ni udarila druga katero je veter udaril in tej je spodrezal noge. Nato se je obrnil za 360° in zapičil lutko nato pa eni z nogo prelomil palico na kateri je stala. ŠE zavedal se ni pred njim ni bilo nič več lutk. Obrnil se je okrog in videl polomljene lutke a vedel je da ni naredil prav.Nato je odšel do viseče lutke. use je delal pravilno a na koncu ga je vreča odrinila saj jo je preveč brcnil in se ni dovi skril za ščit nato pa ga je še močno udarila. "PRI SVETEM EOLU!!!" Je zakolnil saj je prisegal na Eola. Vrgel je ščit na tla in prerezal vrečo da je iz nje padla slama. Obrnil se je okrog ter pobral ščit in odšel poiskat nekoga za boj.

Esteren je korakala proti vadbišču.
'Mogoče pa kdo vadi.' je pomislila. Naglo je prišla na vadbišče in videla nekega bojevnika, ki je pravkar zatulil. Z rokami si je pokrila ušesa.
"Hej, lahko malo tišje?" je nežno in tiho vprašala, da je podvomila, če jo je sploh slišal. Ko je bila mlajša, jo je deda, ki je bil bojevnik, velikokrat učil bojevanja z meči, zato ji orožje ni bilo tuje. Pristopila je do fanta in si popravila lase z obraza, nato pa mu pomolila roko.
"Esteren. Ti pa si?" je prijazno vprašala in pomignila na orožje. "Si vojak? Tudi jaz se znam mečevati, vendar ne pretirano dobro."
Z zanimanjem ga je opazovala, zdel se ji je zanimiv. "Si za kratek boj?" ga je vprašala.

Ahilo je videl dekle. Pristopilo je k njem nato pa mu je pomolilo roko. "Ahilo,Vojak!" Je rekel in pospravil meč. "Lahko malce za vajo." Je rekel in dal meč dekletu. Nato je uzel nekega zarustanega. Pripravil se je na obrambo in dvignil ščit. Ko je hotelo dekle napasti je nastavil meč ter spodrezal noge ter poskušal zapiči dekle.

"No, super. Jaz sem slikarka." je mirno rekla in si ogledala meč v rokah. "Dober bo."
Ugotovila je, da mora napasti. Njuna meča sta se sprečala. Ker je ugotovila, da ji ne bo uspelo prekositi njegov meč, je spretno odskočila. Dedek ji je vedno rekel, da se je znala izmikati, napasti pa ne. Izmikala se je meču in na koncu je popolnoma izmučena. Odvrgla je meč, ter se naslonila na bližnji steber. Vrtelo se ji je zaradi velikega napora.
"Moram priznati, da si dobro natreniran. Jaz se že dolgo nisem mečevala." je povedala. "Bi rad še malo treniral ali bi raje odložil ta tvoj oklep, da vsaj vidim, kakšen je obraz gospodiča, ki se zna tako dobro mečevati?" je vprašala in se zarežala.
"O, ne! Ta vadbenica je namenjena samo vojakom! Šele sedaj sem se spomnila! Ne bi smela biti tu!" je zaječala.

Slikarka ha? Si je mislil Ahilo in ko sta končala odvrgel star meč ter pobral svojega in ga pospravil. "Ni ga junaka čez vojaka" Je rekel Ahilo na Esterenin komentar. Ko ga je prosila čeodvrže oklep je odvrgel ščit ter meč in si snel čelado. Blond lasje so mu zaplapolali in popravil si jih je. "Če si z mano nebo nič narobe." Je rekel Ahilo in se nasmehnil. "Lahko greva k meni. Imam lastno orožarno,knjušnico in vadbišče za vse vrste bojevnikov saj sem v usem kar precej spreten." Je rekel Ahilo ter pobral nametane stvari na tla.

"Sem že mislila, da boš zgorel v tem oklepu, navsezadnje ni ravno udoben." je dejala, ko je snel čelado.
"Prav, pa naj bo. Pojdiva k tebi." je pristala, vendar jo je njegovo vprašanje zmedlo. Ni poznala nekoga, ki bi jo tako hitro povabil k sebi domov.
"Še kdo živi v tvoji hiši?" je mimogrede vprašala. Navsezadje je rada spoznavala nove ljudi.

"Navadiš se." Je kratko rekel Ahilo in si nadel čelado nazaj. Zažvižgal je in njegov konj je prikopitljal k njem. Usedel se je gor in pomignil Esteren naj skoči gor. "Ne,živim sam." Je rekel Ahilo in brcnil konja pod rebra on pa je stekel naprej proti Ahilovi hiši. "Primi se!" Je rekel in pospešil konja.


((Piš pri moji hiši))

Kurt je prišel na vadbišče. Ker se je uril za vojaka, je tudi večrat hodil sem, saj v Korintu ni bilo vadbišča. Začel je vaditi. Vadil je kar precej časa, zato mu je postalo vroče in se je odločil, da se malo odpočije. Legel je na sonce. Razmišljal je, ko mu je nekdo zakril sonce. Odmaknil je roke z obraza in zagledal dekle.

Sheila se je malo sprehajala po Šparti in si ogledovala okolico. Vedno je bila navdušena nad vojaki, ki so bili zelo izurjeni in so znali vse mogoče, zato se je tudi večkrat ustavila na vadbišču in jih opazovala. Tudi tokrat se je ustavila na običajni klopci kot zmeraj in opazovala. Zdaj pa je njeno pozornost pritegnil vojak, ki ga ni še nikoli videla. Bil je zelo dober, zato se je odločila in se mu približala ravno, ko se je ulegel na tla. Nekaj časa je stala za drevesom, nato pa je stopila k njemu. Ko jo je zagledal, se ji je zdelo, da mu nekaj ni bilo prav. "Oprosti," je rekla. "Nisem te hotela zmotiti, vendar..." Za trenutek je obmolknila, saj ji je bilo malce nerodno. "Zdi se mi, da si najboljši vojak oz. najbolj izučen v mečevanju, kar sem jih kdaj videla." Zardela je, saj ni bila vajena moške družbe.

Kurt si je šel s prsti skozi lase in se dvignil ter se naslonil na drevo. Podrobno si je ogledal dekle, ki ga je ogovorilo ter se ji nasmehnil. "Pa ne vem, no... Dajem vse od sebe." Izmed svojih stvari je izbrskal čutaro ter spil nekaj vode. Obrisal se je okoli ust in si pihnil, da mu je dvignilo lase s čela. "Vroče je. Poslušaj," Čutarico je vrgel na tla k meču. "kako ti je ime?" Slekel si je majico in si razgalil prsni koš. Stresel je z lasmi. "Jaz sem Kurt." Dekle se mu je zdelo zanimivo in nekako mu je bilo všeč. Sladko se je smejal in čakal na odgovor.

Slekel si je majico. O moj... Zazrla se je vanj in skoraj bi mu pozabila odgovoriti. "Amm, meni je ime Sheila." Kaj je z mano? Sedla je na tla v travo in dvignila pogled, da bi ga videla v obraz. "Torej, Kurt, koliko si star? In kje si se naučil mečevanja?" Zardela je, saj se je nečesa spomnila. "Veš, malce mi je nerodno..." Izpulila je šop trave in ga vrgla stran. "Vedno sem se hotela znati mečevati, vendar ne znam in nimam nobenega, da bi me naučil..." Vstala se je in mu stopila bližje. "Najbolje znam risati slike. A bi me..."

"No, star sem 23 let. Pa ti?" Zazrl se je vanjo. "Mečevanja pa sem se naučil pri nekem vojaku. Sam me je učil. Rekel je, da sem talentiran in da lahko iz mene naredi velikega bojevnika." Ko je to govoril, je imel desno roko v zrak in malce vzvišeno govoril. "Saj ni, da bi se važil, samo on je tako govoril," ji je pojasnil, saj se mu je zdelo, da ga gleda malce čudno. "Ampak sploh ni bil slab človek. Nasprotno. Samo so ga ubili. Menda njegov oče. Ne vem..." Poravnal si je lase in zamahnil z roko. "A te jaz naučim mečevati?" Potegnil jo je za roko. "Pridi."

"Jaz sem stara 21 let." Vstala se je s tal in se z roko naslonila na drevo. "Ubil ga je lasten oče?!" je debelo pogledala. "Ti? Naučil? Mene?" je izjecljala, ko jo je povlekel za roko. Vzela je meč in sledila Kurtovim navodilom. Vadila sta kar precej časa, dokler se ni Sheila utrudila. Usedla se je v senco in spila malo vode. Nekaj časa je v tišini zrla v prazno, nato pa je rekla: "Noč bo." Sonce je zahajalo in bilo je že malce temno. "Morala bi iti." Vstala se je in zazrla v Kurta. "Ker si bil tako prijazen, te vabim na kavo k meni domov." Nasmehnila se je in brcnila kamen, ki ji je pod nogami delal samo napoto.

Kurt se je nasmehnil in si pripravil meč. Sheili je najprej pokazal kako se ga pravilno drži, nato pa začel zamahovati. "No, saj ti gre. Malce bolj zamahni. Tako, bravo! Še malo bolj! Saj gre, saj gre!" To je ves čas govoril, da jo je spodbujal. Ko sta končala, je stopil k Sheili in si obrisal pot. "Saj nisi tako slaba." Ob povabilu na kavo se je popraskal po zatilju in ji odvrnil: "Oprosti, ampak ne bi bilo pametno." Stopil je bližje k njej in z nogo poteptal listje, ki je ležalo na tleh. "Veš, novo punco imam in midva se komaj poznava, zato ne bi bilo pametno, da bi šel k tebi na kavo. Saj me razumeš, ne?" Zazrl se je vanjo. "Kdaj drugič. Saj ne zameriš, kajne?" Ozrl se je na nebo in ji še rekel: "O, toliko je že ura, moram iti." Pobral je svoje stvari in ji pomahal. "Se vidiva." je še zaklical in odšel.