Ulice

Redkokdaj je Echo zapustila svoj rodni kraj, Šparto, kajti na to polis jo je vezalo prav vse, tukaj se je rotila, odrastla in pravzaprav bi bilo nespametno, če bi ga zapustila, konec koncev je tam že imela urejeno domovanje, pa čeprav ga je delila s svojo mamo. Ta dan pa je bil nekaj posebnega, namreč že dolgo je namreč načrtovala krajši sprehod, če bi lahko tako rekli, po Atenah. Kot ponavadi si je v roke naložila kar nekaj slikarske opreme, med drugimi pa v torbo, ki jo je vedno nosila s sabo, spravila tudi svinčnik za skiciranje. Zelo rada je namreč upodabljala uličen vrvež ter ljudi, ki se ob določenem času zgostijo na vseh teh ozkih, pa tudi manj ozkih uličicah.
Precej natrpana se je sprehajala po kamniti cesti, pogled ji je švigal iz ene na drugo stran, okrepčevalnice so bile v teh nekoliko poznih popoldanskih urah precej natrpane, pa tudi ulice niso bile ravno prazne, zato je bilo miren kotiček iz koder bi lahko opazovala okolico nekoliko težko najti.
Precej razigrano je švigala sem ter tja, vdajala je vtis zelo mladega dekleta, pa saj dejansko je bila mlada, čeprav so bile marsikatere sedemnajstletnice že poročene, druge so imele že celo kopico otrok, Echo pa ni bila ena izmed njih. Neizmerno je uživala v svobodi, spogledovanju z moškimi, njena mama pa je bila mnenje, da je že čas za zresnitev, počasi pa tudi za poroko in družino. Ker je bila precej zatopljena v svoje misli, ni opazila, da se je pred njo hodeč moški ustavil in s precejšnjo silo se mu je zaletela v hrbet, potem pa od šoka na tla spustila vse kar je držala v rokah in predirljivo kriknila. "Huh, um ... oprostite, sploh vas nisem videla." se je opravičevala in hitela pobirati stvari, ki so ji popadale na tla.


(Nestor)

_______________zvečer_________________

Aten nikoli ni kaj preveč marala in zdaj je ugotovila zakaj; ponoči so bile tako grozno dolgočasne. Ulice po večini prazne, le sem pa tja je srečala kakšnega priložnostnega tatu ali mrtvo pijanega Grka. Nobenih hujših spletk in zarot, umorov in ostale zabave.
'Mogoče je pa demokracija kriva,' si je mislila sama pri sebi, ko se je na konjskem hrbtu počasi pomikala vzdolž labirinta ulic in med sencami oprezala za žensko postavo, s katero sta imeli sklenjen posel. Očitno je bila Nyx spet prezgodnja in ko je prispela do dogovorjenega mesta, je spretno skočila s konja ter se s hrbtom lagodno naslonila na kamnito steno bližnje hiše. Ko dobi denar, se bo utaborila v prvi gostilni in tam izpraznila kakšen sod vina. Ob misli na počitek- njena pot iz Korinta je bila namreč kar dolga- jo je zajel val neučakanosti in živčno je še enkrat preverila papirnate zvitke, ki jih je nosila v usnjeni torbi.

[Keira]

Keira je hitela skozi noč. Bila je oblečena v črno, bolj iz navade kot ne. Ponoči so Atene znale biti prav nevarne, čeprav se je zavedala, da se pravzaprav nikoli ne zgodi kaj omembe vrednega. Preverila je svoj žep, v katerem je imela zajeten kupček denarja. To ni bil noben problem za Keiro, še vedno je namreč imela precejšen del svoje dediščine. Kot senca tiho je prišla na dogovorjeno mesto. Tam ni bilo še nikogar in previdno je stopila v temo. Nameravala je počakati, saj ni želela biti prevarana. Hladno se je nasmehnila, ko je otipala nož v svojem žepu. Nikoli nisi dovolj previden.
Zazrla se je v nebo. Bilo je kar pozno, luna je bledo sijala izza oblakov in tam pa tam je bilo moč opaziti kakšno zvezdo. Nasmehnila se je. Danes bo dobra noč, navsezadnje bo dobila zvitke, ki si jih je že tako dolgo želela. Komu mar, na kakšen način jih bo kupila? Tišino so zmotila konjska kopita. Keira je ostala naslonjena na zid, napela pa je vse čute. Po vsem sodeč je bila trgovka sama. Pravzaprav jo je občudovala. V zlasti moškem poklicu je bila zelo dobra. Nekaj časa je počakala, potem pa stopila iz sence. "Torej, koliko bo to stalo?" je vprašala in se lahno nasmehnila. Ceno sta imeli že približno dogovorjeno in Keira je želela preiskusiti trgovko. Ni se nameravala kar vdati, saj je imela s tem že mnogo izkušenj. Vedela je, da bo skušala trgovka ceno zvišati, ampak Keira se res ni nameravala vdati. Saj navsezadnje je imela čas vso noč...

Njeno izurjeno trgovsko uho je zaznalo tiho žvenketanje kovancev in Nyx se je le utrujeno nasmehnila, ko se je kmalu zatem iz senc izoblikovala Keirina podoba. Njen nefilozofski način potikanja po temnih ulicah jo je rahlo presenetil, a v svojem poslu Nyx ni smela kazati navdušenja ali presenečenja nad strankinim karakterjem. Vsaj če je hotela ostati živa.
"Kar naravnost k poslu, kaj?" je rekla zajedljivo, ne da bi se premaknila iz svoje ležerne poze, v kateri je uporabljala hišo kot naslonjalo. "Nobenih vljudnostnih fraz, pa kako sem potovala, povabil na amforo vina?"
Za hip je pomolčala in se igrala z vajetmi, ki jih je držala v rokah. Ni bila ena tistih, ki so svojega konja nonšalantno pustili, da se je prosto sprehajal, medtem ko so sklepali biznis ter potem kriče tekli za živaljo, ko se je ta odločila pognati v dir.
"Okroglih dvesto zlatnikov," se je pretkano zarežala in se končno odlepila od stene. "Na vaše filozofske zadeve se ne spoznam, vem pa, da so zvitki vredni kar precej, glede na to koliko ljudi se poteguje zanje in s kakšno težavo sem jih dobila. Tarifa in potni stroški so všteti. Tako da res ni prevelike potrebe po razkazovanju tvojih brezdvomno izkušenih sposobnosti barantanja."
Če bi hotela, bi jih lahko že zdavnaj prodala za trikrat višjo ceno, a bila je dokaj poštene narave, vsaj med trgovci. Sploh pa je bila določena mera poštenosti dobra za ugled. Ljudje so vedeli, da se nanjo lahko zanesejo, če imajo dovolj denarja seveda, saj je blago vedno najprej ponudila prvi stranki in se šele, če jo je ta poskušala neumno pretentati, obrnila na ostale zainteresirane. Bila je dovolj dobra na svojem področju, da si je lahko privoščila preklic poslov. Denar sam ji res ni pomenil veliko, a klub temu je rada veliko zaračunala, saj so bogataši, po neki čudni logiki, raje imeli trgovce z visokimi cenami.

[a se ti kej sanja kakšne cene so mel? jst sm zdej kar napisala nekej, če pa mrbit veš kšno je blo realno stanje pa povej da popravm ]

Keria se je nasmehnila. Pravzaprav to ni bila njena prva kupčija takšne vrste, zato je le skomignila z rameni. "Najprej posel, za ostalo bo potem še več kot dovolj časa." je rekla in se še enkrat nasmehnila. Spomnila se je prvih kupčij in se rahlo namrščila, kar se v temi ni videlo. Vedela je, da obstaja pri trgovcih več vrst, a menila je, da je Nyx poštena. Vsaj kolikor ji to dopušča njej poklic.
"Dvesto zlatnikov?" je vprašala in se skoraj presenečeno nasmehnila. Šlo je lažje, kot je pričakovala. Segla je v žep in privlekla na dan dvesto zlatnikov. Pazljivo jih je preštela in jih nekaj dodala. Namuznila se je sama pri sebi. "Točno je." je rekla in podala denar trgovki. Potem se je lahno naslonila na zid in opazovala konja. Zdel se ji je lep, a preprosto ni bil trenutek za to. Vedela je, da bo vsak čas dobila stara Homerjeva dela, in skoraj navdušeno se je smehljala.

[ Ma ne vem. Pa že kaj takšnega, ja. ]

Nyx je, pripravljena na ugovarjanje zaradi cene, Keirino takojšnje strinjanje sprejela z neopaznim presenečenjem. Le zakaj je v Atenah vedno dobila občutek, kot da so vsi ljudje polni zlata? Ali pa so bili le tako neučakani, da končno prejmejo naročeno robo in se jim ni ljubilo pogajati? Kakorkoli je že bilo, Nyx se ni pritoževala. Pozorno je opazovala štetje zlatnikov in modro molčala, ko je Keira k zahtevani vsoti dodala še nekaj zlata. Ponujeni denar je nato brez komentarjev pospravila v usnjeno torbo ter iz nje privlekla kup papirnatih zvitkov. Bili so načeti od časa in izpostavljenosti slabim pogojem, a Nyx ni zanimalo, kakšne skrivnosti so na njih zapisane, da so toliko vredni. Z zadovoljnim nasmehom jih je podala Keiri.
"Boš takoj stekla domov in prebedela noč ob prijetnem branju, ali je več kot dovolj časa za vrč vina?"
Resda je bila samotarka, a to le zato, ker je primanjkovalo zanimivh ljudi, s katerimi bi se družila. In mlada ženska, ki se ponoči upa sama potikati po ulicah in je pripravljena pošteno plačati za skrivnostne zvitke, si je vsekakor prislužila pridevnik 'zanimiva'.

Keira je z zadovoljstvom vzela zavitke, ki jih je že močno načel zob časa. Kritično je potipala raztrgane robove, potem pa se nasmehnila. Končno je imela zvitke. Pravzaprav je bil to eden izmed njenih najljubših hobijev. S pogledom je premerila trgovko. Najbrž ne ve in je niti ne zanima, kaj je na teh lepotcih. je pomislila in se nasmehnila. Toliko bolje. Spravila je zavitke v torbo, ki jo je imela s sabo. Bila je črne barve in neopazna na njenem hrbtu. Ko je spravljala zavitke, je naletela tudi na nož. Ooh, tega sem pa že iskala! je zadovoljno pomislila in zaprla torbo.
"Mislim, da imam še več kot dovolj časa. Torej, greva na vrč vina." se je namuznila in se ozrla po temni ulici. Potem se je ozrla v nebo in presodila, da je nekaj po polnoči. Bilo je temno in Keira je imela rada temo. A prav tako sonce. Bila je pač... Prilagodljiv človek. Ozrla se je proti Nyx. "Poznaš kakšno dobro gostilno?" je vprašala, a v njenem vprašanju se je skrival še en pomen. Saj je prav dobro vedela, kje najti gostilno tukaj, saj ni bila takšna, kot je izgledala. A vendar je vedela, do kje je njena meja. Čeprav je bila po zadnjih preizkušanjih precej visoko... Odrinila je te misli in se zazrla v Nyx.

"Odvisno kaj je zate dobra gostilna. Prva zares dobra po mojih merilih je nekoliko predaleč, da bi šli tja," je skomignila in se počasi odpravila vzdolž ulice pri čemer je konj uslužno kopitljal poleg nje. "Vaše atenske me niso preveč očarale. Preveč urejene. Res pa je da se tu redko zadržujem dalj časa in nimam priložnosti iskati skrivnih, zakotnih krčm. Kot pravnomočni prebivalki mesta ti dajem prednost pri izbiri. Vino je tako ali tako povsod enako dobro. Če znaš pravilno vprašati."
Nesramno se je zarežala. Gostilničarji so radi stregli z vodo razredčeno čorbo in svoje najboljše kapljice ljubosumno hranili v temnih kleteh za posebne priložnosti. A z določeno mero zvitosti in s pravilnim pristopom si lahko vedno prišel do najžlahtnejšega vina v mestu. Včasih celo zastonj, odvisno koliko truda si moral vložiti v prepričevanje.
Zavili sta na širšo, nekoliko bolj osvetljeno in nekoliko bolj okupirano ulico- po njej se je namreč plazil očitno pijan Grk in si zraven glasno prepeval.
"Filozofinja si. In kolikor se spoznam na vaše področje, ni ravno dobičkonosno, torej moraš prihajati iz precej bogate rodbine, da ti je to omogočeno," je rekla z glasom, ki vsekakor ni uporabljen pri vprašanjih, ampak bolj pri dejstvih ter s pomenljivim pogledom ošnila pijanca.

Keira se je nasmehnila. "Bogata družina, da. Lahko bi rekli tako." je rekla. Nikoli ni marala ovinkariti, in tudi sicer je bila prepričana, da se nima česa sramovati. Včasih jo je kdo vprašal, kako se lahko znajde v življenju. Tega Keira ni marala. Predsodkov. Le kdo bi mogel trditi, da je življenje v bogati družini lažje? Se je namrščeno vprašala in odkimala sama pri sebi. Že kot trinajstletno dekle se je naučila, da življenje ni rožnato. In pri tistih letih je spoznala ulice. In popolnoma odrasla...
Spomnila se je na ljudi, ki so ji takrat vse pokazali. Vse trike, samoobrambo, ... Odgnala je misli.
"Prav imaš. Naše gostilne pravzaprav so biseri." Namuznila se je. "Pardon, okrepčevalnice." je skorajda izpljunila izraz. Ni marala tega. Raje je zahajala v gostilno malo izven mesta, kjer je bilo glasno, umazano in neudobno. Namuznila se je. Radovedno je pogledala Nyx. "In kaj je pravzaprav tebe prineslo v ta poklic?" je vprašala in sama pri sebi domnevala, da je jo v to najbrž nekdo uvedel. Nenadoma je opazila, da sta pred krajem, kamor sta bili namenjene. "Pomignila je Nyx in vstopili sta.

[ Nadaljuješ v okrepčevalnici? Pač nekje... xD ]