Okrepčevalnica

Gaia se je na zemlji prikazala v gozdičku blizu Aten. Kakor vedno je na tleh zacvetel šopek rož, zato se je najprej vrnila na Olimp in obula sandale. Imela je navado, da je hodila bosa, saj je uživala, ko je stopala po topli zemlji in je trava žgečkala njeno kožo. A na zemlji bi se s tem prehitro izdala. Obuta in oblečena kot tipična meščanka je veselo stopila v mesto.
Pogled na Atensko okrepčevalnico jo je v trenutku očaral in zasedla je prosto mizo. Ko je čakala na vino, se je nastavljala sončnim žarkom (sedela je zuna) in opazovala mimoidoče. Ob vodnjaku je opazila znano postavo, ki jo je bilo zaradi lahkotnega gibanja nemogoče zgrešiti. Pomahala je naj se ji pridruži.
"Kako je mogoče, da nihče že na prvi pogled na ugotovi kdo si?" se je nasmehnila Seleni. Vsi bogovi so zemljo obiskovali v podobi smrtnika. Dobro, razen nekaterih, ki so uživali v razkazovanju.

"Zaradi naših sposobnosti, ki telesa bogov izenačijo z smrtniki" je dejal umirjen glas, ki je prišel izza Gainega hrbta.
Tam je stal Pozejdon, v svoji najpogostejši človeški obliki. Spominjal je na starega modreca s svojo košato sivkasto brado in prav takšnimi lasmi.
Edina stvar, ki je bila drugačna od človeških starcev je bil njegov pogled, saj so njegove sinje modre oči vsebovale širno globino časa.
Pozejdon se je usedel na stol poleg Gaie in se tudi sam pričenjal razgledovati po ulici, ki je kar mrgolela od ljudi. Najbolj hecno mu je bilo, da prav nihče ni posumil, da se med njimi skrivajo bogovi. Ljudje so resnično gledali zgolj z očmi in ne s srcem.
"Moram priznati, da sem danes težko prišel sem, saj vsepovsod okrog Aten mrgolijo ljudje in če ne bi poznal skrivnih voda, bi me danes tukaj pogrešali. Število smrtnikov narašča in paziti moramo, da nas nazadnje ne bodo preplavili."
Šele tedaj je tudi Pozejdon nedaleč stran ugledal Seleno, prav tako boginjo. Bogu ni težko videti drugega boga, a Pozejdon je Seleno poznal že mnoga leta, saj jo je vsako leto videval na Olimpu.

Gaia se je zasukala in zagledala Pozejdona. "Zdravo, prav lep dan, kajne?" se je nasmehnila. "Moraš pa priznati, da so nekateri tako kratkovidni, da bi se jim lahko razkril pa še ne bi vedeli koga gledajo." A v tem mestu ni bilo tako - Atenci niso bili neumni in ravno zato jih je Gaia tako rada obiskovala.
"Ah nemogoče. Že res, da jih je vse več in jih je prav veselje opazovati, ampak preplavili nas ne bodo nikoli. Gotovo bo kdo prej zakuhal vojno in jih zdesetkal," je menila boginja. Šlo je za čisto naravni cikel, enako kot pri vse živih bitij. Ko ni bilo več prostora za vse, so se med sabo pobili ali pa je narava poskrbela za kakšno naravno katastrofo.
"Kako kaj podvodni svet? Že dolgo nisem obiskala morja," se je pozanimala. Čeprav je bil gospodar morja Pozejdon, se je Gaia zanimala tudi za morsko rastlinstvo.

"Ja, res lep dan. Zevs je poskrbel, da smrtniki uživajo ob še enem sončnem dnevu. Zadnje čase jim nasploh prizanaša s slabim vremenom. A prav imaš, njih pestijo še mnoge druge stvari, od vojn pa vse do naravnih dejavnikov."
Pozejdon si je ogledoval obraze ljudi, ki so stopali mimo njiju, se vneto pogovarjali ali samotno tavali v različne smeri. Nihče se ni ozrl proti njima, nihče ju ni opazoval in Gaine besede so se izkazale za pravilne.
"Včasih se jim resnica skriva tik pred nosom, pa je ne vidijo. A morda je bolje tako, saj ne vemo, kako bi bilo v primeru njihove daljnovidnosti" je nasmejano odvrnil Pozejdon.
"Kar dobro, živi in raste kakor zmerom, čeravno mu ljudje vedno bolj nagajajo. Lov in ubijanje morskih bitij jim nikakor ne štejem v pozitvna dejanja, a zaenkrat sem jim še pogledal skozi prste.
Ti kar obišči morje, saj je resnično čudovito in očara tako smrtnika, kakor boga.
Kako pa je kaj na Olimpu? Že dolgo me ni pot zanesla tja."