Agora

Esteren se je odpravila proti glavnem trgu. Oblečena je bila v zlato majico do popka, dolgo zlato krilo, iz katerega je bingljalo nešteto trakcev. Lase je imela razpuščene, njeni kodrasti črni lasje pa so padali do stegen. Na obrazu se ji je poigraval nasmešek, s polnimi rdečimi ustnicami in bleščečimi zobmi. Njene oči, pri katerih ne moreš ugotoviti barve, so zapeljivo pogledovale naokoli, obkrožene z dolgimi in gostimi trepalnicami.
Požela je veliko pogledov, vednar se sama za njih ni zmenila. Obrnila se je in fantu, ki jo je bujil, namenila jezen pogled, ko pa se je obrnila, se je zaletela v neznanega človeka. Skoraj je padla po tleh. Nato je vsaj pogledala, v koga se je zaletela, hip zatem pa je začutila čuden občutek v trebuhu. Fant je bil božanski. Resnično božanski. Kot, da bi ga izdelala Afrodita. Hipoma ji je v obraz bušnila rdečica.
"Ž-živijo." je izjecljala. "Oprosti, ker... ker sem se zaletela vate. Esteren." se je predstavila in mu pomolila roko. Ni vedela, kaj se dogaja z njo, samo v trebuhu jo je noro zbadalo in imela je ščemeč občutek. 'Na, sedaj pa imam, ker sem rekla, da se ne bom nikoli zaljubila. Naslednjič raje držim jezik za zobmi.'

((Ares ))

((here i am ))

Atene so bile sicer mesto njegove sestre, toda Ares se je velikokrat spustil iz Olimpa v to simpatično mestece, ki je bilo tako zelo drugačno od njegove priljubljene Šparte. Namesto zanikrnih travern in prašnih kovačnic, kjer izdelujejo najnovejše orožje, tu najdeš udobne kavarne in vedno polne toplice. Mrkoglede bojevnike zamenjajo razumni filozofi in učenjaki.
Ares je tako že nekaj minut postopal po glavnemu trgu, agori, njegov pogled pa je vsake toliko ošinil kakšno svetlolaso dekle, če bi se slučajno izkazalo, da je v mestu tudi njegova sestra. Prav to razmišljanje, kje se Atena ta hip potika je bilo krivo za to, da ni gledal pod nogami. Nenadoma ga je presenetil sunek v njegovo telo, njegov pogled pa je presenečeno obstal na dekletu s katerim sta se zaletela. Njegov presenečen izraz na obrazu je v trenutku zamenjal nasmešek, ki mu je švignil čez ustnice. "Pozdravljena," ji je mirno odzdravil in ji namenil močan stisk roke. Včasih je pač preprosto pozabil, kako krhke so lahko dlani smrtnic. "Damien," se ji je predstavil s svojo 'smrtniško identiteto' in v smehu zmajal z glavo. "Je že v redu. Tudi jaz nisem ravno gledal kod hodim," jo je potolažil in spustil njeno roko. Njegov izučeni pogled je zdrsnil prek potez njenega obraza in se nasmehnil. "Se ti kam mudi?"

Njegov stisk roke je bil zelo močan, vendar je sama na svoje presenečenje to prenašala.
"Ne... Nikamor se mi ne mudi. Samo ogledovala sem si stojnice." je izdihnila in počasi je prihajala k sebi. "Pa tebi?" ga je vprašala. Poskusila mu je vsaj mirno vrniti pogled, pa jo je potegnilo v njegove temne oči in prav prepričati se je mogla, da se je nekako potegnila iz njegovih oči. Pri tem jo je v trebuhu spet grozno zbodlo in sploh se ni več morala imeti pod oblastjo. "Grozno, kaj mi je naredila Afrodita. Ali pa mogoče Eros?" si je sama pri sebi zamrmrala.
"Se sprehodiva po trgu?" je prijazno vprašala.
"Torej, kaj si po poklicu?" je bleknila prvo stvar, ki ji je padla na pamet.
Ravno, ko je naredila korak, je z nogo zadela v vazo. Obrnila se je in videla branjovko, ki je tekla naproti in se opravičevala. Esteren pa je že besno zatulila nanjo:
"Pa, ne moreš paziti na svoje stvari! Presneta stara vešča!"
In takoj, ko je bila besna, je brez, da bi premaknila vazo, jo je razbila. Sama se sicer tega ni zavedala. Prestrašeno se je obrnila k Damienu.
"Am... Vrjetno je zapihal vetrič in jo podrl." se je izmislila. Čeprav bi lahko vedel, da to ni bilo res, saj se vaza ni prevrnila pač pa preprosto strla.