Agora

Elena je z neslišnimi koraki počasi stopala proti trgu. Sovražila je, ko je morala tako oditi med ljudi in kupovati zelišča, veliko raje je imela, da jih je enostavno sama nabirala, a kaj, ko niso vse rastline rastle v bližini mesta in jih je lahko dobila zgolj od potujočih trgovcev. Med ljudmi se je počutila tuje in izogibala se je pogledom tujcev, saj ni hotela pritegniti pozornosti. Pogled je usmerila naravnost v svoj cilj; v majhno leseno tržnico za katero je stal nek starec. Okoli njega je bilo polno rož in rastlin, ki so bile popolnoma neuporabne, le kakšne redke, so bile resnično pomembne. Nakupila je tiste rastline po katere je prišla in se ni pustila prepriati, da potrebuje še kaj.
Malo bolj zadovoljna je nato pohajala med ljudmi in iskala prostor, kjer bi se lahko usedla, saj se ji ni dalo še oditi domov.

((Avani))

Avani je prikorakal na glavni trg brez pravega razloga. Ni hotel zbujati pozornosti, a rad je bil med ljudmi in če tudi ga niso opazili oni, jih je z veseljem opazoval on. Preučeval je njihove geste in poteze in na splošno je bil rad v družbi, četudi ga nihče ni ogovoril.
Tako se je sprehajal med stojnicami in potujočimi trgovci ter opazoval, kako so se sklepali posli in trgovalo z zelišči.
Bil je popoldan in zaradi tega je bilo na trgu vse polno ljudi. Prosta klop je bila prava redkost in zato se je Avani še naprej sprehajal. Za nekaj časa se je ustavil pred vodnjakom na sredini trga. Prikazoval je kip nekdanjega heroja Šparte in Avani je pomislil na vse zgodbice , ki so krožile o njem. Upal je, da bo nekoč, čez veliko časa na tem mestu stal njegov kip.
Nato pa je njegov pogled opazil prosto klop. Pohitel je med ljudi mimo vodnjaka in upal, da bo prišel do nje pravočasno. A očitno je to klop opazilo še eno bitje.
Večina ljudi na trgu se je ozrla, ko sta na tla padli dve postavi. Avani je hitro vstal in šele sedaj opazil, da je to ženska. Čeprav je bil slabe volje, ker se je tako zaletela vanj in se je komaj zadržal, da se ni začel dreti nanjo je le jezno vprašal.
"Ali si dobro? Lahko bi bolj pazila na to kje hodiš?"

S pogledom je iskala prazno klop in vedno znova razočarano ugotavljala, da so vse zasedene. Zakaj so morali biti vsi na tem trgu? Zakaj so se morali ravno tukaj zbirati? Postajala je vse slabše volje. S pogledom je oplazila vodnjak in se nezadovoljno namrščila. Zakaj vsi tako častio nekega norca, ki je klal ljudi? je v svoji slabi volji pomislila in se obrnila proč od kipa.
Že skoraj je obupala nad iskanjem, ko je zagledala prazno klop. Čez obraz se ji ej za hip zarisal zadovoljen nasmeh, a je kaj kmalu izginil, ko je pohitela med množico ljudi. Drugič bom prišla, kdaj ko ne bo toliko ljudi. Če je ta trg sploh kdaj prazen! si je mislila in se poizkušala spomniti, če je že kdaj videla ta trg vsaj napol prazen. Ni bila pozorna na okolico in nenadoma je trdno udarila ob nekaj. Ali ob nekoga. Presenečeno se je opotekla nazaj in pristala na tleh, saj so se ljudje za njo umaknili. lahko bi me probali ujet... je jezno pomislila, ko se je z rokami ujela, da se ni preveč udarila. Mimogrede si je ogledala dlani, ki sta bili popraskani in na eni je bila plitka rana iz katere je priteklo malo krvi.
Zaskrbljeno je pogledala v koga se je zaletela, a skrb ji je takoj izginila z obraza, ko ej zagledala mladega moškega, ki je bil malo starejši od nje.
"V redu sem. Pa ti?" mu je enako jezno odvrnila in mu nato vrnila enako vprašanje, čeprav se ji je zdelo, da je z njim vse v redu. Nato pa se je ji pogled še bolj pomračil. Seveda, jaz moram pazit! si je jezno mislila. "Če bi ti bolj pazil, mi ne bi rabilo paziti." mu je izzivalno odvrnila, saj je s tem nakazala, da ni samo ona kriva, da se je to zgodilo.

Ležerno se je sprehajala med množico, prisluhnila filozofom, opazovala vojake, ki so prikorakali mimo in uživala v prostem, sončnem dopoldnevu. Redkokdaj si je lahko izborila nekaj prostih uric in kadar ji je že uspelo, jih je izkoristila za brezdelje, ki ga je njeno življenje komajda poznalo.
Sprehodila se je mimo majhnih lesenih stojnic in si z zanimanjem ogledovala razstavljeno blago. Cena se ji je zdela previsoka in barantanje se je v hipu pričelo. Za njeno zabavo seveda- niti pod razno ni imela namena kupovati poceni robe s štantov! A ko je ceno biserne ogrlice zbila na omembe nevredno četrtino prvotnega zahtevanega zneska, jo je začenjalo mikati, da bi jo pa vseeno kupila. Že zaradi usmiljenja. Ubogi trgovec je bil namreč ves iz sebe.

[Apolonija zdej lohk dobiš ogrlico po zlo znižani ceni ]

Apolonija se je počasi sprehajala med množico meščanov in ozdravljala in pozdravljala ljudi, ki jih je poznala. Komaj se je prebijala skozi množico, saj je nastajala vedno večja gneča.Zagledala je kako neko dekle baranta z trgovcem, barantanje se ji je vedno zdelo zabavno a ni se hotela preveč približati, da nebi bila nevljudna, zato se je zazrla na drugo stran kjer je neki trgovec prodajal umetnine.
Nasmehnila se je saj so jo umetnine spolnile na njeno hčerko, kar naenkrat pa sta se vanjo zaletela en deček in ena deklica.Vrgla sta jo iz ravnotežja zato se je po pomoti rahlo zaletela v tisto dekle, ki je barantalo, ker sta deček in deklica padla na tla jima je pomagala vstati.Opazila je kako vsi zrejo v njih »vrnite se k svojim opravilom, ne pustite se motiti!!« Jim je zaklicala in se nasmehnila.Obrnila se je proti otrokoma, ki sta se zaletela vanjo opazila je, da sta ukradla neke stvari in bežala saj je za njima stala jezna trgovka.Iz žepa je potegnila mošnjo z denarjem in plačala tiste stvari, ki sta jih nakradla nato pa jima v roke natresla še nekaj cekinov »pojdita sedaj domov in zapolnita si krasti je grdo« se jima je nasmehnila.Obrnila se je proti dekletu
»oprostite, ker sem se zaletela v vas« jo je nagovorila in jo vikala, saj je bila tako navajena, vikala je vsakega, ki ga ni poznala.«Torej vam lahko kako pomagam v zameno?« Jo je prijazno vprašala.



[Moje nakladanje u ogrlica po zelo znižani ceni zanimivo me že mika ]

Krepostno predstavo z malima tatovoma je spremljala že vse odkar se je Apolonija zaletela vanjo. Če bi se Nyx znašla v takem položaju, bi ubrala rahlo drugačen pristop, z več klofutami in mogoče kakšno brco. Malih tatinskih pamžev ni prenašala, čeprav je bila žalostna resnica, da jih je večino kradlo zaradi revščine.
A ni se vtikala v reakcije drugih ljudi, dokler se niso križali z njenim življenjem in je zato svoje mnenje zadržala zase.
"Se zgodi," je skomignila na Apolonijino opravičilo. "Ljudje se kar naprej zaletavajo drug v drugega, tako da res ni potrebe, da se mi poskušate oddolžiti ali se zdaj še cel dan tepete po glavi zaradi tega."
Obrnila se je nazaj k trgovcu in ko so si njene oči še enkrat ogledale snežno bele bisere, nanizane na ogrlici, ji je v glavo šinila ideja. Sama nakita ni nikoli nosila, a če je že tako zbila ceno bi bilo res škoda preprosto odkorakati stran. In Apolonija ji je izgledala take vrste ženska, ki se občasno le rada okiti s kakšnim primernim modnim dodatkom.
"Lahko mi pomagate na tak.... mogoče malce nelogičen način," se je obrnila nazaj k njej. "Če namesto mene kupite tole biserno ogrlico."
Trgovec se je takoj razburil in začel blebetati, da se znižane cene ne prenašajo od človeka do človeka, a ga je Nyx utišala z enim samim pogledom.