Polja in pašniki

Razprostrte planjave in neskončni pašniki so bili še eden izmed kotičkov, ki so bili Erosu zelo všeč. Ponavadi se je iz jutranjih treningov rad odpravil na kratek sprehod po travnikih, opazoval pastirje, ki so v daljavi gnali svoje koze na pašo ali pa mlada kmečka dekleta, ki so zjutraj hitele prati perilo v bližnjo reko. Vedno se je držal nekje vstran od njih in se jim dovolj približal le takrat, ko ga je v to prisililo njegovo delo, sicer pa je na takšnih sproščujočih sprehodih bil raje sam.

Tistega dne se je odpravil na enega takšnih sprehodov ampak takoj ko je dosegel visoko travo na travniku, je postal zelo zaspan, saj je imel za sabo kar nekaj neprespanih delovnih noči. Vedel je, da bi trajalo predolgo, da bi prišel do Olimpa, zato se je odločil, da se bo spočil kar tukaj, saj je vedel, da je bil ta zunanji predel Aten precej miren.

Travnik ni bil položen, saj je bil ta del pokrajine precej hribovit in tako se je odpravil na višji predel in tam poiskal malo večjo skalo, ki je stala sredi travnatega morja. Sonce je bilo visoko na nebu, ampak to ga ni preveč motilo. Vlegel se je na skalo, roke si je namesti pod glavo, da mu je bilo bolj udobno in zaprl oči. Ni bilo dolgo in že je zaspal...

Keira se je zjutraj odpravila na sprehod po bližnjih poljih in poljanah. Zasanjano je hodila naokrog in se ni popolnoma zavedala okolice. Všeč ji je bila dolga trava, ki se je otresala še zadnjih kapljic rose, všeč ji je bil tudi veter, ki se ji je nežno zaganjal v obraz in ji kodral črne lase, ki so ji kot zmeraj prosto viseli ob obrazu. Za trenutek se je ustavila in se zazrla v sonce, ki je že bilo na nebu in je s svojimi žarki božalo njen hrbet. Keira se je namuznila. V daljavi so vzletele ptice in Keira se je počasi odpravila naprej. Hodila je po travi in se čudila, ker še nikjer ni opazila kakšnih ljudi, ki jih je bilo ponavadi vse polno. V daljavi se je nekaj premaknilo in Keira je napela oči in zagledala srno, ki je kmalu zatem izgnila. Nenadoma je pred seboj nekoga zagledala in obstala je, še preden bi se čez njega spotaknila. Tam je ležal mlad fant svetlih las, in mirno spal. Keira se je prevzeto nasmehnila in se za korak umaknila. Nespoštljivo se ji je zdelo motiti spanec fanta, ki je bil približno njenih let. Nenadoma je jata ptic zletela mimo in Keria se je jezno namrščila. Jaz se tako trudim, da ga ne zbudim, potem pa... Skomignila je z rameni in se odpravila proti prepadu, ki se je tam razpostriral. Nenadoma je za seboj zaslišala vzdih, zato se je obrnila, saj je sklepala, da se je fant zbudil. S prijaznim nasmehom na obrazu se je obrnila...

In prav res je jata ptic bila tista, ki je prebudila Erosa iz njegovega spanca. Ko je odprl oči in pogledal proti obzorju je ugotovil, da je pravzaprav minilo kar nekaj ur od takrat, ko je zaspal. In počutil se je veliko bolj naspano. Ampak kljub vsemu je vedel, da bo njegova utrujenost kmalu spet prišla, če ne naslednji dan pa naslednji teden, saj je vedno delal pozno v noč.

Počasi se je pretegnil in zazehal. Šele potem se mu je zazdelo, da ga nekdo opazuje. Dvignil je pogled in nedaleč stran zagledal mladenko, ki se je prijazno nasmihala. Sprva jo je samo gledal, potem pa se je tudi on rahlo nasmehnil in nato zardel, saj ni bil vajen družbe. Mislil je, da ob tej pozni uri, ko je sonce že zahajalo tukaj ne bo več nikogar, ampak se je očitno zmotil.

Keira je od daleč opazovala prebujanje mladeniča. Pogled ji je znova pritegnila jata ptic, ki se je do takrat že oddaljila. Ko se je ozrla nazaj k mladeniču, je ta že sedel. Previdno se mu je približala in mu podala roko. "Keira..." se je predstavila in se mu prisrčno nasmehnila. S pogledom je zdrsnila po njem, potem pa ga hitro preusmerila nazaj na nebo. Bilo je še brez oblačka in Keira se je zadovoljno nasmehnila. Potem se je spet radovedno zazrla v neznanca. Na nek način ji je bil všeč, saj se ji ni zdel tako oblasten in poln samega sebe kot večina fantov njegove starosti. Potem pa je zavzdihnila. Videz vara... se je opomnila in se rahlo namuznila. Pogled ji je spet odtaval v daljavo, kjer se je zopet pojavila jata ptic. Le kaj je danes z njimi? se je vprašala, potem pa se spet skoncentrirala na neznanca in se mu zazrla v oči.

Fant je rahlo stesel njeno roko in počakal za kakšno sekundo, preden je rekel: "Kylon." Ni se rad lagal, ampak nekako se ni mogel kar predstaviti kot bog, saj bi bilo to slabo zanj in njegovo družino. Ponavadi je pač uporabljal tole ime, sicer pa je govoril resnico. Zelo malo smrtnikov je v bistvu vedelo, kdo se je skrival za telesom tega 14-letnega fanta.

"Danes se obnašajo čudno..."je nenavadno rekel, ko se je ozrl navzgor v nebo. Ptice so nebo še vedno spreletavale v čudnih rojih in se oglašale, kot da je nekaj narobe. Celo njega je to vznemirilo.

Keira se je zamišljeno zazrla v fanta. Nekaj ji je pravilo, da ni bil povsem iskren, ampak ni drezala dalje. Vedela je, da pač nekaterih stvari ne moreš kar povedati. Pomislila je na vse svoje skrivnosti in se bežno nasmehnila. Potem se je rahlo prestopila na mestu in se po Kylonovih besedah zazrla v nebo. "Da, res... Nekaj čudnega se dogaja." je pritrdila in se radovedno namrščila. Tudi njen instinkt ji je govoril, da se bo nekaj zgodilo, da je na prostoru nekaj čudnega, nenaravnega. Odgnala je te misli in se spet zazrla v Kylona. "In kaj te je prineslo sem?" je vprašala in se mu nasmehnila.

Tokrat je vedel, da ni nobenega problema, če pove resnico. "Potreboval sem malo miru in počitka." je povedal. šele sedaj, ko se je dodobra prebudil, je opazil nekaj stvari. Prva je bila mladenkina lepota. Ko jo je pogledal, se je v njem nekaj zganilo, kar res ni bilo običajno zanj in čudil se je njeni skoraj božanski lepoti. Poleg tega je bila tako prijazna... ni si znal zamišljati, da so bili smrtniki lahko tako prijazni; kolikor je slišal od ostalih bogov, so bili večinoma vase zaprti in sebični. Ampak to dekle..

"Pa ti? Od kod pa je tebe prineslo?" je vprašal in rahlo zardel ob vprašanju. Resnično ni bil vajen takšnih pogovorov in moral se je prav truditi, da ne bi njegov obraz zalila rdečica. Pa ravno on, sam bog ljubezni! Kako je lahko on imel te probleme?

Keira se je nasmehnila. Kylon ji je bil všeč, všeč pa ji je bila tudi njegova zmedenost. Zato mu je poklonila še en ljubek nasmeh in prikimala. "Ja, tukaj je zelo mirno..." Ostanek besed se je izgubil in njen glas je utihnil. Potem ga je poslušala in mu odgovorila. "Jaz? Pravzaprav sem tudi jaz potrebovala nekaj miru... In tukaj je idealen prostor za to." je rekla in se ozrla po okolici. "Takšni odročni kraji so mi zmeraj bili všeč. Rada imam mir..." je priznala in se namuznila. "Skoraj nikoli ni nikogar... Če pa so, so to prijetni ljudje." je rekla in pomežiknila Kylonu. Potem se je za trenutek zamislila, nato pa se usedla poleg Kylona na skalo. "Oprosti, ampak ne morem več stati." je priznala in se rahlo utrujeno nasmehnila. "Saj nimaš kaj proti?" Počakala je na Kylonov odziv.

"Ne, ne, seveda nimam nič proti," je hitro rekel Eros, ko je Keira prisedla zraven njega. Želel ji je dati nekaj več prostora, vendar je bila skala tko majhna, da to preprosto ni bilo mogoče, tako da sta se morala stiskati.

Eros takšne bližine resnično ni bil vajen, pravzaprav se sploh ni spomnil kdaj je bilo nazadnje, kar se je dotaknil kakšnega smrtnika ali smrtnice pa čeprav samo z bokom ob bok. "Em... tudi am nisem pričakoval, da boš našel koga tukaj," je priznal in se boječe nasmehnil. "S tukajšnjimi ljudmi se še nisem pogovarjal ampak očitno so zelo prijazni," je rekel z nasmeškom. Poleg nasmeška pa se je na njegovem obrazu (kljub temu, da tega ni želel) prikazala rahla rdečica.

Rahlo se je premaknila na rob skale, da bi dala Kylonu več prostora. Potem se je nasmehnila, ko je zaslišala njegove besede. "To ni ravno kraj, ki bi ga ljudje oboževali..." je pritrdila in si zamišljeno popravila lase iz obraza. To je pravzaprav počela čisto podzavestno. Ko je Kylon govoril naprej, se mu je zazrla v obraz. Prvič je opazila njegove modre oči. Zazdelo se ji je, da jo kar vlečejo v notranjost, in hitro je odvrnila pogled. A kljub vsemu je zagledala rahlo rdečico na fantovih licih. Ljubeznivo se mu je nasmehnila. Nato pa je začela govoriti in se ob tem počasi zresnila. "Prijazni? Nekaj ljudi, da. Ampak obstajajo tudi ljudje, ki jim ni mar za druge... Ki skrbijo le zase..." Glas se ji je izgubil v daljavi in obžalujoče je zavzdihnila. Potem se je zazrla v Kylona. "S kod pravzaprav si?" se je pozanimala in se ozrla vanj.

Kylon se je zazrl v njene lepe oči in njegova rdečica se je okrepila. Malokrat se je zgodilo, da so ga prevzele smrtnice ampak tokrat je očitno rpišlo ravno do tega. Ni si mogel pomagati. "Pravzaprav nisem iz Aten. Prihajam od bolj daleč," je prijazno rekel in nato hitro vprašal: "Pa ti? Prihajaš iz Aten?"

Ni si namreč upal biti predolgo tiho, saj bi ga njena vprašanja lahko postavila v zadrego, predvsem zato, ker ni maral lagati. Zato je ponavadi najraje povedal le nekaj podatkov, ki sicer niso bili nepravilni, niso pa tudi povedali vsega o njem. Ampak če bi mu postavila kakšno kočljivo vprašanje, bi bilo to zanj precej težko..

"Če si Atenka, potem ste Atenci zelo prijazni," je rekel z nasmehom.

Keira se je nasmehnila Kylonu. "Bolj od daleč torej." je prikimala in se mu nasmehnila. "Da, pravzaprav bi lahko rekli, da sem čistokrvna Atenka." je povedala in se zasmejala. Bil ji je všeč ton, s katerim je Kylon govoril. "In večina nas je res prijaznih. Hvala za kompliment..." je rekla in se mu na široko nasmehnila.
Potem se za trenutek zazrla v daljavo. Njene oči so dobile nek prav poseben lesk, ampak Keira se tega ni zavedala. Premišljevala je o Kylonovih besedah in opazovala okolico. Potem se je obrnila h Kylonu. "Kaj pa počneš... Tako drugače mislim?" se je prijazno in nevsiljivo pozanimala. "Jaz sem filozofinja... In na nek način tudi pesnica." je priznala in se namuznila, potem pa se zazrla v Kylonu. "Rada pa tudi berem, včasih tečem... Rada imam šport." je rekla in se nasmehnila ter pomislila na dni, ko je še kot otrok velikokrat streljala z lokom ali fračo. Spet se je mogla nasmehniti, potem pa je počakala na Kylonov odgovor.

Eros je opazil ta lesk v njenih očeh in nekako ga je to zelo pritegnilo. Všeč mu je bilo na kak način se je Keira pogovarjala z njim in sploh ni mogel nehati zreti v njene oči. "Pesnica si?" je z zanimanjem vprašal, ko mu je povedala s čem se ukvarja. "Tudi sam imam rad pesmi.. najraje jih berem, še posebej filozofske pesmi. In ljubezenske," je rekel in njegov glas je postal nekako zasanjan ob zadnji besedi. "Tudi meni je všeč filozofija. Neskončna vprašanja, na katera ni odgovora... v tem vidim nekakšen čar." je rekel z nasmehom. Prav čudil se je sam nad sabo, da se je tako razgovoril. "Kakšne pesmi pa pišeš?" jo je vprašal.

Keira je z zanimanjem poslušala Kylona. "Predvsem pišem izpovedne pesmi. Recimo, čeprav včasih napišem tudi kakšno ljubezensko in to. Všeč mi je način, ker lahko na papir napišem nekaj besed, ki potem tako lepo zvenijo..." Nasmehnila se je. "In tudi jaz obožujem filozofijo, jasno. Rada iščem odgovore na vprašanja, ampak žal nikoli ne bom vedela, ali so moji odgovori pravi... Ker so vsa vprašanja nerešljiva." je priznala in se rahlo namuznila. Potem je vstala, saj jo je od precej neudobne skale že vse bolelo. Za trenutek se je obotavljala, potem pa se je usedla v travo. Zazrla se je v nebo in na svoje veliko presenečenje opazila nekaj zvezd. Zmeraj so tam. Se je opomnila, potem pa vso svojo pozornost preusmerila na Kylona. Nič ni rekla, le z zanimanjem ga je opazovala.

Kylon je pripomnil: "Če si sama pri sebi ugotovila da so takšna vprašanja nerešljiva... potem si že naredila velik korak v iskanju svojega bistva. Filozofija je na nek način iskanje svojega bistv.." je hotel dokončati. Pravzaprav je med razlaganjem gledal zvezde, v tistem trenutku pa je pogledal njo in ponovno ga je prevzela njena lepota. Zadelo ga je kot strela. In tako je utihnil in zardel.

Tudi njega je začelo vse boleti, poleg tega pa se je želle vsesti zraven nje, kljub temu, da sicer ni preveč maral takšne bližine smrtnikov. Ampak Keira.. je bila drugačna.

Počasi je vstal, zaprl oči in se pretegnil, njegovi lasje so rahlo zavalovali v vetru, potem pa sedel zraven nje v travo. "Zvezde so mi vedno bile všeč..." je pripomnil, ko je videl, da gleda v nebo, ki je bilo že pokrito z zvezdami. Noč je bila jasna in mrak se je počasi prevešal v temo in na nebu je bilo na tisoče zvezd.

Keira se je med opazovanjem zvezd rahlo smehljala. Občudojoče je pogledala Kylona, ko ji je povedal, da je naredila velik korak v iskanju svojega bostva. Potem je le zavzdihnila in se zazrla v nebo. Zvezde so se ji zdele tako daleč... A hkrati tako blizu. Opazovala je Kylona, ko se je usedel poleg nje. Nekaj časa sta tako sedela v tišini, potem pa se je ozrla v nebo. Nekaj časa sta opazovala zvezde, potem pa je Keira rahlo naslonila glavo Kylonu na ramo. Na obrazu se ji je pojavil lahen nasmešek, ko se je končno lahko malo odpočila... Pa čeprav na Kylonovi rami. Upala je, da ga to ne moti.

Eros se je skoraj zdrznil, ko je položila glavo na njegovo ramo. Vsekakor je pridržal dih, potem pa se je le sprostil. Kljub vsemu tega ni bil navajen. Njegove prsi so se rahlo dvigovale in spuščale, ko je razmišljal, kaj naj stori. Tako dolgo je že bilo, odkar je...

Potem pa se je zazrl navzgor v zvezde, tiste zvezde, ki so bile vedno tam in so zgledale enako blizu kot daleč. In takrat je vedel, da bo vse v redu. Še enkrat je na kratko zavzdihnil, potem pa jo objel z eno roko in skupaj sta opazovala zvezde.

Keira se je udobneje namestila na Kylonovi rami. Vse skupaj ji je olajšal, ko jo je z eno roko objel. Ob tem jo je preplavil nenavaden občutek in njeno telo se je za trenutek napelo, potem pa se je popolnoma sprostila. Zazrla se je v zvezde in ni mogla skriti občudojočega vzdiha. "Zvezde so... popolne." je svoje občutke delila s Kylonom. Ker ni hotela popoloma zmotiti trenutka, je šepetala. Pogled svojih modrih oči je upirala v zvezde, ki jih je bilo vsepovsod polno, in so se svetile z nekakšnim mističnim žarom. Hrepeneče je opazovala Severnico, ki je bila vedno tam. Spomnila se je dni, ko je sama ležala na travnikih in opazovala zvezde. Potem pa si je priznala, bila je srečna, da ji družbo dela Kylon.

Erosu se je na obraz prikradel rahel nasmešek in tiho je prikimal: "Ja..." Skupaj sta opazovala neštete zvezde na nebu, ko se jih je pojavljalo vedno več in več, gorele so tam že od praveka in Eros je vedel, da bodo vedno gorele, tudi takrat ko bo sveta konec in njega več ne bo. V tem je bilo nekaj pomirjujočega. Bilo je, kot da bi zvezde bedele nad njimi; tako nad smrtniki, kot nad bogovi.

Keria je zavzdihnila. Zrla je v zvezde, a obenem se je zavedala, da je vse minljivo. Tudi ta trenutek... Se je opomnila in zavzdihnila. Potem je počasi vzignila glavo iz Kylonovega ramena, da se je še lažje zazrla v nebo. Nenadoma je v daljavi slišala bitje zvona. Najbrž mora biti že kar pozno... je pomislila in svoj pogled upirala v nebo. Počasi se bom morala najbrž tudi odpraviti... Ampak ne zdaj. Se je odločila in se lahno nasmehnila. Ni hotela uničiti trenutka. Tako sta še nekaj časa v tišini sedela, potem pa je se je obrnila k Kylonu. "Počasi bom morala oditi..." je z obžalovanjem povedala in si popravila lase iz obraza. Potem je pritisnila Kylonu na lice bežen poljub in počasi vstala. "Lepo sem se imela... Boš jutri zjutraj kje v bližini?" se je pozanimala in se Kylonu na široko nasmehnila. Upala je, da bo kje, saj ji je bilo všeč vse na njem. Njegov videz, način, kako je govoril, in njegova iskrenost... Vprašujoče se je zagledala vanj in upala na pozitiven odgovor. Lahko bi šla plavati... Ali pa morda streljati z lokom... Obstaja nešteto možnosti. Ampak morda pa iz tega ne bo nič... je z obžalovanjem pomislila.

Eros se je rahlo nasmehnil in njegov obraz je postal rahlo rožnat, ko mu je na lice pritisnila poljub. Na njeno vprašanje je odgovoril z veseljem: "Seveda bom tukaj. Dobima se lahko kadarkoli. Samo reci uro in kraj in bom tam." je rekel prijazno in čeprav se ponavadi ni veselil pogovorov in bližnjih srečanj s smrtniki, je tokrat čutil popolnoma drugače. Ni vedel, kaj je to povzročilo, prav tako pa se ni imel namena s tem ubadati, saj je bil občuten neverjeten. "Najverjetneje bom prespal nekje tukaj, tako da se lahko dobima na travniku, jutri zjutraj, če ti ni odveč," je prijazno rekel.

Keira je prikimala, potem pa se nasmehnila. "Okej. Jutri, torej." Potem je na kratko premislila. "Lahko bolj zgodaj?" je vprašala in se upajoče zagledala v Kylona. "Okrog pol osmih... Če ti ustreza seveda." je rekla in se namuznila. Potem se je namrščila, kmalu pa se ji je obraz razjasnil. "In lahko bi streljala z lokom..." je previdno predlagala, nato pa počakala na Kylonov odziv. Ob tem je že premišljevala, kje ima spravljen svoj lok. Spomnila se je na ure streljanja z lokom, ko je bila še otrok. Nazadnje pa se je upajoče nasmehnila Kylonu.

Erosu se je razsvetlil obraz: "Seveda! Ljubim lok, to je moje najljubše orožje. Poleg tega ti lahko pokažem tarče, na katerih sem se učil, ko sem bil še mlajši," je rekel in ji pomežiknil. "Sicer pa.. meni ni nič prezgodaj. No, če je tako, potem sva zmenjena. Ob pol osmih, tukaj pri tej skali," je rekel Eros in se še enkrat nasmehnil. Bil je vesel, da bo tudi naslednji dan preživel z Keiro, saj mu je postala všeč, poleg tega pa se je tako rad pogovarjal z njo. In še... bila je tako lepa. Ni si mogel predstavljati, da bi lahko bila katera smrtnica tako lepa. Poleg tega pa še tako pametna. Razmišljal je, ali naj prinese navaden lok, s katerim se je ponavadi uril tukaj, na Zemlji, ali pa naj vzame tistega čarobnega, zlatega, ki ga je hranil na Olimpu. Ali bi se prestrašila, ko bi ga videla? Ali bi bila navdrušena? Vendar vseeno zaenkrat še ni želel, da bi vedela, kdo je, zato se je odločil, da bo s tem še malo počakal. Najprej jo je želel bolj spoznati. Že vnaprej je vedel, da bo jutrijšnji dan zabaven.

Keira se je nasmehnila. Tudi njo je prevzelo navdušenje in komaj je že čakala jutrišnji dan. Tako si je pomela dlani in se veselo zasmejala. "Ok, torej se vidima jutri." Je rekla in na hitro objela Kylona, potem pa mu še zadnjič pomahala in izginila v noči. Na poti domov je premišljevala, da bo jutri s seboj vzela njen stari lok. Že mogoče, da je bil novi lepši, ampak za Keiro je bil stari še zmeraj boljši. Bila je navajena nanj in trdno se je odločila, da se bo jutri prikazala z njim. Na poti so jo spremljale zvezde in Keira si je nevede veselo mrmrala neko pesem...